MAMICE ZA MAMICE

Včeraj ste rekli, da bi se morala zgodba vsake znane osebe začeti z njenim rojstvom. Tudi vi ste znana osebnost. Torej, kakšno je bilo vaše rojstvo?

Rodil sem se leta 1930. Doma, seveda, kot je bilo v navadi tisti čas. Bil sem prvorojenec. Mama je bila stara 35 let. Prve popadke je dobila ob 10-ih zvečer, rodil pa sem se ob polnoči. Torej je bil kar hiter porod, brez zapletov. Moja mama je po tem večkrat dejala, da je bil dan mojega rojstva najbolj vesel dan njenega življenja.

Prvi dan konference, ki je bil namenjen predvsem zdravstvenim strokovnjakom, ste govorili o poenostavljenih strategijah v dobi poenostavljenih tehnik opravljanja carskega reza. Katera izmed njih bi po vašem mnenju morala biti poenostavljena prva?

Prvi korak bi moral biti, da razumemo fiziologijo poroda in osnovne potrebe ženske, ki rojeva. Zavedati se moramo, da mora ženska, ki rojeva, ''iti na drug planet'' in pozabiti preostali svet okoli nje. Prisotnih mora biti čim manj ljudi, najbolje samo ena oseba, ki se drži pri strani, potrebno se je izogibati vsem zunanjim dražljajem. Predvsem pred mrazom, govorjenjem, svetlobo in pred občutkom, da te nekdo opazuje. Kar pa ni lahko doseči. V osnovi naj bi to bilo enostavno, vendar po tisoč letih socializacije poroda, traja kar nekaj časa, da dojamemo to enostavnost. Prav tako je pojav enostavno razumeti s fiziološkega vidika, vendar je v nasprotju z našim kulturnim pogojevanjem.

Drugi korak bi moral biti, da razumemo, da je dojenček, rojen s carskim rezom, ki se je zgodil pred začetkom poroda, prikrajšan za učinke maternih stresnih hormonov. Ti namreč pozitivno vplivajo na razvoj nekaterih življenjskih funkcij otroka, kot so dozorevanje pljuč, razvoj voha, razvoj možganov. Veliko je torej razlogov, da se otroci, rojeni s carskim rezom, ki se zgodi pred začetkom poroda, drugačni od drugih. Danes se z zbiranjem novih podatkov ugotavlja, da se je bolje - ko je to mogoče, in največkrat to je mogoče - izogniti opravljanju carskega reza pred začetkom poroda. So tudi dobri razlogi, da se izognemo nujnim carskim rezom v zadnjih minutah, kjer hitimo in povzročamo stres. Tako da je najboljša možna različica carskega reza ne-nujni carski rez, ki se opravi po začetku porodnega procesa, kmalu, ko ugotovimo, da porod ne bo mogoč po vaginalni poti.

Nazadnje, ko torej govorimo o poenostavljenih strategijah v dobi poenostavljenih tehnik carskega reza, in če bolje razumemo fiziologijo poroda, bi bila strategija pravzaprav preprosta, za kar obstajata dva glavna scenarija. Prvič, končati porod po vaginalni poti ali opraviti ne-nujni carski rez med porodom. To je torej najbolj poenostavljena strategija v dobi poenostavljenih tehnik CR. Moramo se namreč zavedati, da so se tehnike opravljanja carskega reza v zadnjih 20-ih letih močno poenostavile, tako da moramo njim prilagoditi tudi strategije.

Če se torej navežem na vaš odgovor na prejšnje vprašanje, kako način poroda vpliva na kakovost izločanja oksitocina, ki je pomemben hormon pri dojenju?

Obstajajo povezave med fiziologijo poroda in fiziologijo laktacije. Je nekakšen fiziološki kontinuum. Glavni hormoni so prisotni tako pri porodu, kot pri dojenju. Za obrazložitev teh povezav, lahko uporabimo primer: vemo, da ko ženska rojeva, proizvaja in izloča naraven protibolečinski hormon, kot nekakšen naravni morfij, in ga imenujemo endorfini. Endorfini vplivajo na izločanje prolaktina, ki je glavni hormon za vzpodbujanje nastajanja mleka. To nam torej pokaže, da ne moremo ločiti fiziologije poroda od fiziologije dojenja. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na proces dojenja, vendar je eden glavnih dejavnikov dejstvo, da danes veliko žensk ne rodi. Ali pa rodijo s pomočjo umetnega oksitocina, imajo carski rez, torej ne rodijo same. Zato ne moremo biti presenečeni, da vzpostavitev dojenja v takih okoliščinah večkrat ni mogoča ali je vsaj zelo otežena.

Kako pomembno je torej dojenje za mater in otroka? Ali je to preširoko zastavljeno vprašanje?

Obstaja veliko vidikov tega vprašanja. Naj se osredotočim samo na enega, ki ni vedno v ospredju. Pomembno se je zavedati, da vsakič, ko je dojenček na prsih, vsakič, ko ima mati izcejalni refleks, pride do vrhunca izločanja oksitocina, hormona ljubezni. To torej pomeni, da ko ženske dojijo - ženske porabijo več let svojega življenja za dojenje, sploh pri več otrocih - imajo veliko priložnosti, da se sprošča hormon ljubezni. Na to se je mogoče dobro osredotočiti pri karakteristikah civilizacije. Kaj je prihodnost civilizacije? Hormon ljubezni se uporablja vse manj. Manj pri hranjenju otrok in pri samem porodu, ker ga nadomešča umetni oksitocin, kar nas pripelje do naslednje teme. Ko ženska doji, izloča hormon prolaktin, ki je prav tako hormon, ki ga povezujemo z ljubeznijo. Tako da je veliko vidikov tega vprašanja, vendar z mojega stališča, ko pomislim na prihodnost naše civilizacije, je najpomembnejši vidik, da ustvarjamo svet, kjer je vse manj hormona ljubezni.

V Sloveniji se še vedno kar nekaj otrok rodi s pomočjo vakuuma. Ali menite, da tak način poroda vpliva na otrokov razvoj?

Veste, obstaja veliko načinov, kako roditi z vakuumom. Lahko je opravljen zadnjo minuto, nežen, z izkušenim porodničarjem, včasih pa porodničar nima dovolj izkušenj, ali poizkusi z vakuumom, čeprav bi bilo mogoče bolje opraviti carski rez. Torej, pomemben je celoten kontekst takega poroda.

Naj vam povem anekdoto, ki se sicer nanaša na uporabo porodnih kleč, ne vakuuma, ampak to je v bistvu enak proces. Bilo je na zdravstvenem zborovanju v 19. stoletju, kjer je porodničar želel predstaviti nov tip porodnih klešč. Rekel je, da so te klešče tako enostavne za uporabo, da jih lahko daš v roke komurkoli. Na kar je nek veljak med zdravniki odvrnil, da kar potrebujemo, niso dobre porodne klešče, ki bi jih dali nekomu v roke, ampak dobre roke, v katere lahko položimo porodne klešče. To je torej glavni dejavnik pri opravljanju poroda z vakuumom.

Lahko ženska, ki rodi v porodnišnici, vpliva na samo ravnanje porodničarja med porodom?

Ko si v bolnišnici, ni lahko vplivati na ravnanja zdravstvenih delavcev. Pomembno je, da se med porodom izogibamo konfliktom. Da ne zahtevamo od babic ali zdravnikov nekaj, kar je zunaj njihove rutine. To povzroča konflikt, zaradi česar izločaš več adrenalina, ki lahko oteži proces poroda. Tako da to ni obdobje, ko bi morali poskusiti z vplivanjem na zdravnike. Kar lahko storimo je, da se predhodno pogovorimo z zdravstvenimi delavci, kakšne možnosti so nam na voljo. In to vem iz lastnih izkušenj iz Londona. Če imaš ob sebi izkušeno doulo (ob-porodno spremljevalko, op. a.), prideš v porodnišnico ne preveč zgodaj. Včasih je bolje, da prideš, kar se da pozno oz. tik pred začetkom poroda. To je namreč danes pogosta napaka. Da ženske pridejo v porodnišnico prezgodaj, kar je ponavadi odraz vedenja partnerja porodnice. Partner je ponavadi vznemirjen, sprašuje se, kaj bo storil, če se dojenček rodi doma, ipd. Mnogo zgodb obstaja, ko so moški pritiskali na ženske, naj gredo v porodnišnico prezgodaj.

Ker jih je strah, ne?

Seveda jih je strah. To je lahko razumljivo. Da je moškega, ki ne more izkusiti poroda, strah, ko ženska dobi popadke. Tudi če še niso pogosti in še ne napovedujejo začetka poroda. Lahko si predstavljate dobro doulo, ki ima veliko izkušenj, sama 4 otroke, da ve, da se porod še ni začel. Ve, da še ne rojevate, čeprav imate popadke na 5min. Ni tako preprosto. Zato potrebujete izkušnje, da lahko prepoznate situacijo, v kateri ste.

Kot lahko beremo, ste tudi zagovornik pevskih srečanj za nosečnice?

Nisem zagovornik ničesar. Vendar so pevska srečanja nekaj, kar smo ponudili nosečim ženskam v bolnišnici, da bi se počutile kot doma. Da bi spoznale babice, tajnice in druge zaposlene v bolnišnici. In da bi bile srečne, da bi bile v pozitivnem čustvenem stanju. Ponudili smo jim, da sodelujejo na pevskih srečanjih. Stali smo za klavirjem in skupaj peli. Ženske so bile srečne. Čustveno stanje nosečih žensk je namreč pomembno vprašanje. Pomembno je, da so nosečnice srečne.

Ali se vam zdi dobro oz. koristno, da se nosečnice ali matere, ki so ravno rodile, še posebej prvorodke, srečujejo in izmenjujejo izkušnje ter se čutijo povezane z drugimi ženskami?

Ko govorimo o porodu ali o nosečnosti, se moramo vedno vprašati o osnovnih potrebah ženske. O potrebah nosečnic in potrebah porodnic. Zdi se, da noseče ženske potrebujejo druženje z drugimi nosečnicami, z materami, ki že imajo druge otroke. V mislih imam neko staro sliko, Marije, Jezusove mame, ko govori z Janezovo mamo. Slikar prikazuje otroka v maternici in dve ženski, ki se pogovarjata. Kaj to pomeni? Zakaj slikar prikazuje otroka v maternici, če tega dejansko ne moremo videti? S tem kaže na to, o čem se pogovarjata ženski. Srečni sta, da se pogovarjata. Tako vidimo, da se pogovarjata o nerojenem otroku. In vidimo, da je to že od nekdaj osnovna potreba nosečih žensk.

Kaj je najpomembnejša stvar, ki bi jo sporočili slovenskim materam, ko razmišljajo o porodu?

Ni ničesar posebnega pri slovenskih materah. Danes so ta vprašanja globalna. Pomanjkanje razumevanja fiziologije poroda je univerzalno. Težko je dati nasvet. Vendar, če bi ga že moral dati, bi se osredotočil na to, kar je res pomembno... če imajo moč izbrati babico, naj izberejo tako, ki zna molčati, ne glede na to, kaj se dogaja, seveda, če ne pride do zapletov pri porodu.

V svojih predavanjih ne nagovarjate samo žensk, pač pa predvsem želite doseči strokovnjake, ki so del porodnega procesa in ki so del življenja porodnic. Kaj bi torej želeli sporočiti strokovnjakom?

Mislim, da je pomembno, da se ne osredotočamo samo na strokovnjake in porodnice, pač pa na širšo javnost celotnega sveta. Vprašati se moramo, kako lahko vsak od nas sodeluje pri širitvi novega zavedanja, poznavanja fiziološkega procesa poroda, prepoznavanja in spoštovanja osnovnih potreb porodnic in vračanju k naravnemu porodu, ki ga moramo vrniti ženskam. Preden pridemo do odgovorov, se moramo naučiti zastavljati prava vprašanja.

Avtor: Nina Grašič