Bolečina matere
Razumem, da je težko. Ne veš, kaj reči niti kaj narediti. Hočeš pomagati. Ne moreš izreči nič, mogoče samo zato, da se izogneš lastni bolečini. Zaradi lastnega strahu. Poskušaš izbirati besede, ki bi omilile krut izraz. Samo, da ne izgovoriš besede smrt. Je že dobro. Ne naredi nič. Ni ti treba nič narediti. Samo objemi. Samo sočustvuj. Pošlji poljub, prisluhni, pusti mi, da se izpovem. Vedno vprašaj za dovoljenje, preden prideš. Nasmej me. Pusti, da boli. Pusti, da jokam. Pusti, da jo poimenujem in govorim z njo. Veš? Sem edina, ki ve, da ne mara arašidov.
Prosim, daj ji prostor v tvojem življenju, daj pomen njenemu življenju, čeprav je bilo dolgo samo nekaj tednov. Spoznaj jo. Pusti me jokati, jokaj z mano. Ne poskušaj me potolažiti z besedami, da sem mlada in da jih imam lahko še veliko. Lahko jih imam še tisoč, ampak nobena ne bo Mai. Ne govori mi, da bo minilo. Ne priganjaj me. Ne obsojaj me, če še dolgo ne bom pozabila. Ljubezen ne mine nikdar. Otrok ne pozabiš, ko gredo v šolo ali, ko zapustijo dom. Otroci so za vedno. In ne, nisem vesela, da je boljše, da je umrla, kot da bi se rodila s kakšnimi posledicami. To zame ne obstaja. Imam jo rada tako kot sem jo spoznala, srečno 9 mesecev v mojem trebuhu. Zanikati njen obstoj in bolečino, ker je več ni, mi ne pomaga. Niti tebi. Bolečina, ki se ne izrazi, se nalaga in nekega dne izbruhne na dan. Prej ali slej. Solzam ob smrti nihče ne uide.
Če tega ne doživiš, je nemogoče, da si predstavljaš kako je biti v moji koži. Tega niti ne poskušaj. Nočem tega. Spomni se je ob praznikih, na njen rojstni dan in na družinskih praznovanjih. Pomagaj mi, da jo bratci in sestrice ne pozabijo. Spomni se njenega očeta. Z besedo, z objemom, s pogledom, s stiskom roke, s prižigom svečke. To mi pomeni največ. Da ne bom sama. Zaradi nje in za njo smo skupaj. In ona, ki ne bo nikoli odrasla, bo zaradi tega velika.
Hvala.
