Kako ravnati z žalujočim

Žalovanje je zapleten postopek, ki pri vsakem posamezniku izzove drugačno, edinstveno reakcijo. Vendar pa obstajajo nekatere tipične besede ali situacije, ki na podoben način prizadenejo večino. Čeprav napisano velja za vse oblike žalovanja, se v tem članku navezujem predvsem na žalovanje ob izgubi otroka v času nosečnosti.

 

Velikokrat ne vemo, kako se odzvati, kaj naj rečemo, ali kako pomagati, da bi pomagali osebi, ki trpi za izgubo. Eden od najbolj pomembnih stvari v teh težkih trenutkih je, da se znate postaviti v njen položaj. Da se lahko povežete z njenim počutjem, kaj se dogaja v njeni glavi ter si  predstavljate sebe v tej situaciji.

Stavki kot so "bodi močen", "ne skrbi", "misli na svoje ostale otroke", "ne joči, ljubica", le omejijo osebo, da ne izrazi svojih pravih občutkov, svoje bolečine. Če pomislite, kako bi se sami odzvali v podobni situaciji; bi bili sposobni nehati razmišljati o tem? Nehati jokati? Bi vas manj bolelo, ker imate druge otroke? Lahko eden spremeni ljubezen do drugega? S temi izrazi nehote prezrete njene potrebe, ki jih oseba posledično ne izrazi, ker vas noče razočarati.

 

Nihče ne more vedeti, kaj preživlja drugi. Ne glede na to, da ste morebiti že bili v podobni situaciji. Vsak preboleva drugače. Lahko se zgodi, da vam žalujoča oseba ne bo zaupala, ker se zaveda, da ni isto, zato ne bo zmogla sprejeti vaše pomoči. Če ste že bili v podobni situaciji, lahko predlagate, da oseba poizkusi preboleti na podoben način, kot ste vi, vendar ne enačite vaših izkušenj.

 

Izrazi, ki naj bi zmanjševali bolečino, kot so: "bolje, da se je zgodilo prej kot kasneje", "bolje zdaj, kot da je prizadet", "vse je ok, še imaš čas za otroke", "saj še ni bil otrok''. Vsak otrok je drugačen in ni važno, koliko jih imamo, naša ljubezen je edinstvena do vsakega. Ljubezen in bolečina nista izmerljivi. Ti izrazi samo povejo žalujoči osebi, da je ne razumete.

 

Ni ji potrebno govoriti, kaj naj naredi, kot npr.: ''pojdi se zabavat'', ''ne misli več na to'', ''zjokaj se, pa bo bolje''. Žalujoča oseba ve, kaj potrebuje, zato ji moramo pustiti, da svobodno zadovolji te potrebe.

 

Včasih ne veste, kaj bi naredili, kako bi se odzvali, zato se umaknete. Skušate se izogniti žalujoči osebi, ker se ne znate spopasti z nastalo situacijo. Osebe ne pokličete, ker ne veste, kaj bi ji rekli ali ker veste, da bo govorila samo o izgubi. V tem primeru ponudite pomoč bližnjim ali se obrnite k njim za nasvet.

 

Izključitev žalujočega iz družinskega okolja prav tako ni primerna. Nekaj drugega je, če se oče in mati umakneta v intimo, ki jo potrebujeta za prebolevanje, kot pa da sta zaradi tega izločena. ''Ne kaži se tak'', ''bolje, da nekaj dni ne greš nikamor, da te ne bodo videli takega'', ali ''nismo te povabili, ker smo mislili, da te ne bo'', niso primerni odzivi. Žalujoči se lahko sam odloči, če si želi družbe ali ne. Veliko bolj primerno bi bilo, če bi mu povedali, da imate zabavo, na katero je srčno vabljen in da obenem razumete, če se je ne želi udeležiti.

 

V primeru, ko ste tudi sami doživeli izgubo ali pa ste prav tako ljubili osebo, ki vas je zapustila, se je s situacijo težje spopasti. Zaradi tega se ne smete počutiti slabo. Je pa pomembno, da poveste žalujočemu ali družini, da se morate distancirati, ker lahko privrejo na dan boleči spomini ali vaše lastno trpljenje.

 

Čas je relativen. Čas, ki mine od izgube, ni enak času, ki smo ga posvetili izgubi. Mogoče se z izgubo nismo hoteli soočiti ali pa smo se raje zaposlili, da se ne bi bilo treba ukvarjati z njo. V prvih letih po izgubi, lahko pride do več padcev. Ne smemo pričakovati, da je žalovanje končano, niti ne obsojati dolžino žalovanja.

 

Prav tako ne pričakujte, da bo žalujoči dal pobudo za organizacijo česarkoli. To so težki trenutki, ki jemljejo voljo. Zato raje sami ponudite pomoč, npr. pri nakupovanju, kuhanju in drugih opravilih ali pa povabite osebo na sprehod ali kavo, lahko pa ga občasno obiščete, da čuti vašo podporo.

Zlato pravilo je torej, da staršu, ki je izgubil otroka pred njegovim rojstvom, ne rečete nič takega, kar ne bi rekli žalujočemu, ki je izgubil nekoga, ki je dlje časa živel ob njem. Si lahko predstavljate, da bi vam ob izgubi partnerja nekdo rekel ''ne skrbi, lahko najdeš drugega, si še mlad''. Izgledalo bi zelo nečutno in nesramno. Enako se lahko dogaja pri žalovanju za nerojenim otrokom. Čeprav ga ljudje še niso poznali, mati splete posebno vez z otrokom, ki ga nosi pod srcem. Je njen otrok, njena ljubezen, del njenega življenja.

 

Pomembno je, da starša vesta, da jima v času izgube in kasneje stojite ob strani. Tu te, da ju poslušate. Velikokrat ne potrebujeta vaših nasvetov, ampak samo nekoga, ki bo poslušal o njuni bolečini, da se izpovesta, sprostita napetost, da sta slišana.

Včasih objem ali le prisotnost povesta veliko več od besed.

 

 

_________________

Literatura:

  • Rosa Jové. “La cuna vacía. El doloroso proceso de perder un embarazo”. La Esfera de los Libros S.L, 2009.

 

 

English version: How to act with someone who is mourning?

 

 

 

 

Avtor: Loreto Fernández Rodríguez

 

 

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe