Moj dojenček 'Zvezdica' - 1. del
--ODKRITJE TVOJEGA PRIHODA--
Konec februarja sem te že močno čutila. Bila sem noseča okoli tri tedne (5 po besedah ginekologinje). V ponedeljek sem naredila test, se mi je pa že ves vikend zdelo, da si z nami. Sliši se neverjetno, ampak tvojo težo sem čutila, ko sem ležala, še posebno, ko sem se obrnila. Občutek, ki sem ga že poznala. Pri tvojih dveh bratcih pri sedmih mesecih! Že na začetku je bilo jasno, da si močna osebnost.
Ko sem oddala Jerneja v vrtec, sem šla naravnost v lekarno kupit test in potem hitro domov. Takoj sem se testirala. Črtici sta se pokazali nežno in počasi, ampak tam sta bili. Dve. Potrditev, da nisem zmešana. Bilo je tako močno, da ni bilo dvoma o tvoji prisotnosti.
Z Martinhom sva šla takoj poiskat atija. Delali smo nov sadovnjak in bilo je ogromno dela. Ravno smo sadili drevesa in ati je kopal jame. Pohitela sem k njemu, na pol skakajoče in mu rekla: »A ti povem nekaj, da boš hitreje kopal!« »Kaj?« je vprašal. »Noseča sem.«
Novica je atija šokirala. Potreboval je nekaj časa, da je sprejel novico, da bo čez manj kot osem mesecev z nami nov otrok. »Ampak, ali nisva rekla, da bova malo počakala«? »Zgleda, da ne«, sem mu srečna rekla. Bila sem navdušena nad tvojim prihodom. Seveda, malo tudi zaskrbljena. Trije otroci v štirih letih in treh mesecih (tri nosečnosti v treh letih in pol). Po drugi strani pa še en sad najine ljubezni. Bila sem srečna, kot da bi bil pričakovala prvega.
Kar z njive, kjer je ati sadil drevesa, sem poklicala babico, da sva se dogovorili glede datuma poroda. Doma, drugače ne more biti. Uršula je predvidevala, da bo datum poroda 14. november. Bilo je jasno, da boš po znamenju škorpijon. Tudi z energijo, ki si jo prenašala name. Vedno sem vas že delno spoznala po svojem obnašanju v nosečnosti. Prepričana sem, da nekatere moje reakcije niso bile moje, ampak posledica vaše prisotnosti v meni. In s tabo ni bilo nič drugače. Veliki strahovi, intuicija in moč. Škorpijon sigurno.
Po pogovoru z Uršulo sem poklicala v bolnišnico, da se naročim na pregled. Moja ginekologinja Eva je bila na dopustu. Nisem hotela čakati, ker se nisem spomnila datuma zadnje menstruacije. Vedela pa sem dan spočetja. Ali vsaj mislila sem, da ga vem. Brez problema sem se dogovorila z drugim ginekologom za pregled in preverjanje embrionalnega razvoja, da ne bo problemov z določitvijo datuma poroda. Pri ginekologu pa presenečenje. Bila sem noseča manj, kot sem mislila. »Toda kako?« »Ali ste prepričani, da ni bilo kasneje?« me je vprašal ginekolog. »Hmm, ne vem,« sem zajecljala. »Dobro, pridite nazaj čez par tednov. Ste v 6 tednu.«
Doma sem to povedala atiju. Ni mu bilo teba dolgo razmišljati: »A tako, takrat si bila na kongresu v Bilbau.« Za trenutek sem obstala. Ja, bila sem. Očitno se je ginekologi zmotil. Še enkrat sem preračunala. »Ali se spomniš? Takrat ko sva..... « Seveda, izračunano. Vse v najlepšem redu. Datum tvojega prihoda 17. november.
Počutila sem se zelo dobro. Močno sem čutila tvojo prisotnost. Vse je bilo tako idilično in nepričakovano, da sem novico razglašala na vse strani. Jernej je bil presrečen. »Dobil bom sestrico.« »Ampak zakaj je tako prepričan, da bo punčka, ali si mu ti kaj rekla?« »Jaz, ne, saj ne vem kaj bo. Čutim, da je punčka, ampak ne vem ali je to intuicija ali moja želja. Ampak Jernej je prepričan! Ne pripričuj ga v nasprotno.« »Mami, ko pride sestrica na svet bomo gledali risanke.« »Mami, ko pride sestrica, se bomo igrali.« »Mami, kdaj pride?« Božal je trebuh in ti pošiljal poljubčke. Jernej te je že vzel za svojo. Hotel je, da ti je ime Malina.
Dnevi so minevali in vse se je začelo spreminjati. Počutila sem se zelo slabo. Med 4 in 5 uro popoldan sem bila že na smrt utrujena, bleda in zelena (kot je rekel ati), da sem morala ležati. Sčasoma sem ugotovila, da moram počivati. Nisem pranašala sonca in vročine. Če me je dobilo sonce, sem dobila vročino. To se mi še ni nikoli dogajalo. Med 7 in 9 zvečer sem se tresla in drgetala, še prej pa me je dušilo. Počutila sem se tako slabo, da me je začelo skrbeti, če je vse v redu.
Skoraj nisem jedla. Vse mi je šlo na bruhanje. Nič mi ni teknilo, razen solate. To je bilo zelo čudno, saj sem v prejšnjih nosečnostih postala čista mesojedka. »Bo že tako kot je treba, tako kot potrebujem. Tako kot potrebujemo.«
Moje telo se je začelo spreminjati in kazati znake nosečnosti. Tudi moja osebnost. Začela sem čutiti stvari, ki jih nisem prepoznala kot svoje. Bile so tvoje. Bila si tako močna, da sem te začutila že zelo zgodaj. Zanimivo je bilo, da so te čutili tudi ljudje v moji okolici. Nina mi je rekla: »Upam, da bo vse v redu.« To je rekla tako iskreno, da sva se na koncu smejali njenemu pesimizmu (intuiciji?). Tvoja teta Caro je že nekaj slutila tisti konec tedna, ko sem naredila test. Je tvoja botra, in tudi ona je bila prepričana, da si punčka. Tudi babi te je čutila in ves čas mi je govorila, da je za slabo počutje krivo to, ker si punčka. Ubožica, tudi njej je bilo težko.
Na velikonočni nedeljo smo šli na tradicionalni zajtrk k babi in dediju. Preden smo šli sva se ljubila in rahlo sem zakrvavela. To se mi še ni zgodilo. Čudno je bilo tudi, da mi tudi ni bilo do tega. »Ali bi morala v bolnišnico, ali počakam do torka, ko imam pregled. Definitivno grem danes. Je velikonočna nedelja in sigurno tam ni nikogar.« Vseeno sem šla. Hodila sem od vrat do vrat in na koncu našla mojo ginekologinjo. Imela sem srečo, da je bila dežurna ona. Njej najbolj zaupam. Pregledala me je. »Niso hematomi, utrip tudi je. Vse je v redu.« Bila sem noseča 7 tednov in 5 dni. Datum poroda 17. november. »Potrjeno,« sem pomislila, »na Filipov rojstni dan.« »Ali je normalno, da se počutim tako slabo. V prejšnjih nosečnostih se nisem nikoli tako počutila. Zelo je močno.« »Ja, je. Moja dva otroka sta me izčrpavala vso nosečnost,« je odgovorila Eva.
Minevali so dnevi in še vedno sem se počutila slabo. Ne samo slabo, obupno. Strahovi ali intuicija? Vsak dan je bilo slabše. »Ali smem tokrat roditi doma? Imam občutek, da se bo nekaj slabega zgodilo.« V meni se je naselil tako globok strah, da bi stresel tudi najbolj trden steber.
22. aprila sem imela pregled. »Kako čudno v 10 tednu in zakaj ne v 12 tako kot je v navadi. Čudno, nisem bila pozorna, ko me je naročala.« Najprej so me poslali na pregled krvi in ne urina. Ker sem se tako slabo počutila, bi bila bolj mirna, če bi mi pregledali oboje. »V redu je, zdaj pa še na ultrazvok.« »Hmmm,« je rekla zdravnica. Postala sem pozorna. Že sem vedela kaj to pomeni. Pozorno se gledala na ekran in uvidela. Bila si tam, plavajoča kot v morju, s sklenjenimi ročicami, brez gibanja, brez življenja, brez utripa. Na prejšnjih pregledih je morala premikati aparat, da te je ujela na ekran, tokrat ne. Vse je bilo mirno. Tiho. Samotno.
»Kaj je?« sem vprašala. »Zgleda, da ni utripa. Naredimo še vaginalni pregled, da se prepričamo.« »Ja, seveda.« Do pasu naga sem ležala na postelji. Pod križ mi je položila veliko blazino, da je bila medenica dvignjena. Vstavi sondo. Enako. Začela sem se tresti. Nisem mogla zadržati ihtenja. To je oviralo pregled. Med enim od globokih vdihov je ginekologinji uspelo, da je zamrznila trenutek. Fotografijo moje punčke. Bila je tam, čisto mirna. »Ali se lahko rodi doma?« sem vprašala v solzah.....
