Moja mala pikica

 

Že nekaj let sem si nadvse želela postati mama, pred nekaj meseci pa mi je umrla še mami, ki si je bolj kot vse želela, da te spozna, preden umre, pa na žalost ni imela te priložnosti. Mogoče sem si ravno zato želela, da te čim prej objamem.

 

Kako sem se razveselila trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča! Naredila sem več testov, da bi bila stoodstotno prepričana. In ja, kakšno veselje, kakšno pričakovanje, obenem pa strah in samota, ker ni moje mami, ker ne bova nikoli skupaj mamice, ker jo bom sedaj končno popolnoma razumela in ker te ne bo nikoli stisnila v naročje! Sem te pa ljubila od prvega dne.

 

Nisem mogla čakati, atija sem poklicala po telefonu in mu povedala veselo novico. Rekel je, super, sem pa zasledila strah v njegovem glasu. Izračunala sem, koliko časa naj bi bila noseča in poklicala ginekologinjo. Čez par dni sem imela pregled, vendar si bil še premajhen, da bi se videl srčni utrip. Ponovno me je naročila na pregled 16. avgusta.

 

Veselo sem čakala, da prvič slišim bitje tvojega srca. 14. avgusta proti večeru pa sem začela rahlo krvaveti. Govorila sem si, da najbrž ni nič hudega, ker je bil majhen izcedek. Sredi noči pa sem že dobila krče in krvavitev je bila močnejša.

 

Kakšni strahovi in občutek nemoči se ti pojavijo v takih trenutkih! Misli nerazsodne, iščejo, kako bi se ubranile neubranljivega... da ne bi krvavela, sem si vstavila tampon, nisem te želela izgubiti in čeprav mi je razum govoril, da te bom kmalu izgubila, sem se tolažila, da ni nič hudega, da veliko žensk krvavi med nosečnostjo, da bom na pregledu izvedela, da je vse ok. Na vse pretege sem se te trudila zadržati v sebi. Čez dan so bile krvavitve vse močnejše, čutila sem krčenje maternice, kako te telo želi iztisniti iz sebe. Neeeee! Ne zavrzi nečesa, kar prihaja od tebe, edino svetlo točko moje prihodnosti!

 

Bolečine so bile nevzdržne. Premišljevala sem, če sem kaj takega delala, da sem sama kriva za nastalo situacijo. Zvečer nisem več mogla ne ležati, ne stati, ne sedeti. Šla sem na stranišče in čutila, kako nekaj pada iz mene. Podstavila sem roko in te ujela v dlan. Želela sem te videti. Za vekomaj si želim zapomniti, da sem te vsaj enkrat držala v svojih rokah in da si čutil mojo ljubezen. Bil si majhna pikica, skoraj neizoblikovan, pa vendar sem te lahko videla. Kričala in jokala sem od obupa.

 

Moja mami se je bala vode (jaz jo obožujem), vsakič, ko se je umivala, je govorila vodi: »Odnesi od mene, kar je slabega in prinesi, kar je dobrega«, da bi lažje prenesla strah. Tako sem vedela, da te ne bom pokopala, prepustila te bom vodi, da te ponese do moje mami. Da te bo od sedaj naprej ona objemala, te varovala in skrbela zate, tako kot je vse do svoje smrti zame.

 

Ati ni razumel moje bolečine, zanj še nisi bil otrok, ki bi ga lahko objel, tako da sem bolečino prenašala sama. Pisala sem, pisala o neizmernem trpljenju, ko umre življenje, ki je toliko obetalo, ki bi ga tako zelo ljubil in za katerega bi dal svoje življenje. Pisala sem o tem, kako so mi ljudje govorili, da sem mlada, da bom lahko imela še veliko otrok. O tem, kako jezna sem bila na njih, saj imam lahko še 10 otrok, pa noben ne bo ti, ti, ki si prvi prišel v moje življenje in prehitro odšel.

 

Bolečine, ki jo čutim, ne morem in ne znam opisati, pregloboka in pretežka je. Ni te. In nikoli več te ne bo. Boš pa za vedno moj mali fantek, ki mi je prinesel veselje in kateremu bom vedno mama.

 

 

 

English version: My little dot

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe