Obredi

V naši družbi ni prostora za otroka, ki se je rodil brez življenja. Ni važno, ali umre po treh dneh, treh mesecih ali ob porodu. Zelo težko razumem, kako so lahko nekatere smrti pomembnejše od drugih. Zakaj imamo pravico jokati za nekaterimi, ne pa za drugimi? Kje je razlika? Jih nismo dovolj ljubili? Jih ne pogrešamo? Si jih nismo želeli?

V Španiji je v veljavi zakon, po katerem mora biti otrok živ vsaj 24 ur po rojstvu, da ga obravnavajo kot člana družine. Če je živel manj oz. se je rodil mrtev, pravno-formalno ne obstaja. Ta odločitev lahko povzroči veliko bolečine tistim, ki so ravno izgubili ljubljeno osebo, ki ni priznana kot član njihove družine.

Ni uveljavljenih obredov, ko gre kaj narobe, da bi nam omogočili, da se dostojno poslovimo, da sprostimo bolečino. Svojega otroka ne moremo vključiti kot člana družine, ne moremo vzeti njegovega telesa, da bi ga pokopali in včasih ga ne moremo niti držati v rokah, kar pa se na srečo počasi izboljšuje. Z mojega stališča je to res krut in neobčutljiv del naše družbe, ki bi ga morali spremeniti. Ne zavedajo se, da nam spomin, slika, dotik njegove mehke kože pomaga preboleti.

Strah nas je trpljenja, zato ga skrivamo, ne želimo se z njim soočiti. To še posebej velja za strokovnjake, ki so v teh časih ob nas, ker se ne zavedajo, kako pomembno je, da družina spoštuje najmlajšega člana družine, kot da bi bil živ. Zakaj ne?

Kar pa se ne zavedamo, pa je, da je potreben čas, da prebrodimo to intenzivno, globoko in srce parajočo izkušnjo. Ne glede na to, ali nam je všeč ali ne, moremo iti skozi to. Če tega ne naredimo ob trenutku izgube, bomo prej ali slej morali. Izgubili smo dojenčka, otroka, našega ljubega, svetega otroka. Zaslužimo si, da lahko ob tem jokamo, da smo jezni, razočarani, nostalgični... ni važno, kaj potrebujemo, vse je sprejemljivo.

Mnogim pomaga, če obdržijo nekaj njegovega, kot npr. nosečniški test, prvo sliko ultrazvoka, popkovino, prve nogavičke, ki jih je spletla babica. Ni potrebno, da vse skrijemo, kot da ni obstajal, saj vemo, da je in da bo vedno del nas. Ni pomembno, ali ljudje okoli nas to razumejo. Mi vemo, kaj potrebujemo in zakaj. Je pa stvar posameznika, ali želi obdržati kakšno stvar in pa tudi od starosti otroka, ko ga izgubimo.

Čeprav nam družba ne ponuja dovolj orodij, s katerimi bi sprostili bolečino, to še vedno lahko storimo sami. Ponavadi nam narava ponuja različne možnosti, kako ga bomo spustili stran od sebe: voda, zrak, ogenj ali zemlja. Lahko poiščemo posebno mesto: gore, gozd, morje, naša hiša; kjerkoli menimo, da je pravi prostor zanj. Prepričana sem, da imate medtem, ko berete te stavke, v mislih že poseben kraj.

Lahko napišemo kaj na papir, se opravičimo, poslovimo, izrazimo karkoli... nato pa papir zažgemo in dovolimo vetru, da ga odnese stran. Ali pa pepel papirja odnesemo na posebno mesto, kjer ga bomo lahko obiskovali. Lahko tudi molimo ob sveči, zažgemo papir in uporabimo pepel. Veliko možnosti je. Tu so navedene samo nekatere, da si lažje predstavljate, kaj lahko naredite.

Najbolj pomembno pa je, da se zavedate, da je naravno biti žalosten ob takem dogodku; zaslužimo si biti žalostni, zaslužimo si posloviti se, zaslužimo si, da jih občasno pogrešamo. Oni so (bili) naši otroci in bodo vedno ostali. Dotaknili so se naših src in nihče ne more spremeniti tega. Dovoliti si moramo, da jih objokujemo, ne glede na to, koliko časa traja in kaj nam ljudje okoli nas govorijo. Narediti moramo tisto, kar se nam zdi primerno in nihče nam ne more reči, kaj je prav in kaj ne.

Včasih se ta čustva ponovno pojavijo kasneje, kljub temu, da smo te obrede že opravili in čutimo potrebo, da bi jih morali ponoviti, ker še ni vse izrečeno ali storjeno. To je normalen pojav in priporočeno je slediti svojim občutkom in ravnati po njih. To velja še posebej za trenutke kot so prva obletnica izgube, predviden datum poroda ipd.

Karkoli potrebujemo, je prav. Spoštujmo naša čustva in naše duše.

_________________

Literatura:

Christiane Northrup. "Women's bodies, women's wisdom". Bantam Books, New York, 1994.
Richard Bandler y John Grinder, "La estructura de la magia. Lenguaje y terapia". Cuatro Vientros, Santiago de Chile, 1998.
M. Ángeles Claramunt, Mónica Álvarez, Rosa Jové y Emilio Santos. "La cuna vacia". La esfera de los libros, S.L., 2009
Text of different woman explaining their experiences.

English version: Rituals

Avtor: Loreto Fernández Rodríguez