Moja porodna zgodba - Andreja Z.

 

To je bil moj prvi porod. Nanj sem bila pripravljena, kolikor sem bila pač lahko. Nisem se bala bolečin in komplikacij, enostavno sem zaupala in verjela, da bo vse v redu. Začelo se je ob šestih zvečer, na sprehodu. Začutila sem znane, blage popadke (precej podobne lažnim), ki niso ponehali. Doma so se nadaljevali in si sledili na 5-7 minut. Ker naj bi pri 4 minutah že šel v porodnišnico, sva pograbila torbo in se odpeljala, da naju ne bi kaj prehitelo. Optimista, ni kaj.

 

V porodnišnici naju je ob osmih zvečer sprejel ginekolog in rekel, da so moji popadki še prešibki in da, dokler lahko med predihavanjem še klepetam in se smejim, sem še daleč od poroda. Odprta pa sem bila šele 3-4 cm. Poslal me je nazaj domov, lahko pa bi ostala na oddelku, samo moj partner ne bi smel biti z mano. Vozila sva se po luknjasti cesti, to naj bi me sprostilo, doma pa sem si privoščila toplo kopel. V banji sem bila ob enajstih zvečer in ravno takrat so postali popadki intenzivnejši in kar precej boleči, niso pa bili pogostejši. Postajala sem utrujena, saj sem popadke lahko predihavala samo stoje. Če sem se vmes usedla, me je ob prihodu popadka preveč zabolelo. Ob polnoči sem bila že precej nemirna. Bolelo me je, a še vedno sem lahko govorila, zato sem sklepala, da me vseeno še ne boli dovolj. Želela sem si nekega premika, da bi lahko šla v porodnišnico, saj sem se tam počutila bolj varno kot doma. Ob enih sem pomislila, da prav dolgo ne bom več zdržala in postajalo me je strah, da bom rodila kar doma. K sreči me je ob dveh zjutraj skrbi odrešil popadek, pri katerem je počil mehur in odtekla voda. S težavo sem zlezla v banjo, se oprhala in ponovno odhitela v porodnišnico. Popadki so si še vedno sledili na 5 minut.

 

V porodno sobo sem vstopila okrog treh zjutraj. Ker sem popadke še vedno predihavala samo stoje, sem ob postelji iskala primerno oporo. Babica me je spraševala, kako sem mislila roditi, pa sploh nisem nič mislila, samo želela sem si, da bi bilo čim prej mimo. Prinesla mi je žogo, pa me je kar odbilo z nje. Aaav! Čutila sem, da otrok pritiska navzdol in popadki so postajali še bolj boleči. Ob štirih je babica rekla, naj se uležem, da preveri otrokov pulz in koliko sem odprta. Pulz ok, odprta (ŠELE!) 6 cm. Imela sem občutek, da se porod nikamor ne premika. Svetovala mi je, naj nekaj popadkov prediham leže. Naj na tej točki omenim, da so si popadki še vedno sledili na 5 minut in da je bilo čakanje med njimi precej moreče. Tudi babica ni vedela kaj početi, zato je sem in tja nosila material, ali karkoli že počnejo sestre v nočnih izmenah. Vmes sem dobila še nasvet, naj se derem in dam energijo iz sebe, kar mi je tudi precej pomagalo. K sreči sem bila edina, ki je tisto noč rojevala, tako da nisem nikogar motila. No, popadki leže so me še malo odprli, a so bili preveč neudobni, čeprav mi je ugajalo, da sem malo odpočila noge. Ob petih zjutraj mi je babica predlagala, naj grem nekaj popadkov predihat na wc školjko. Wc školjka mi je zelo ustrezala, zato sem na njej predihala samo tri popadke, potem pa se je baje že pokazala glavica. Juhu, rodila bom! Ves čas mi je babica prigovarjala, da mi gre super in da odlično napredujem, jaz pa sem jezikala nazaj, da to ni nič super, če se že celo noč trudim. Sploh pa ne napredujem hitro, ampak s polžjo hitrostjo. Pa se je samo smehljala.

 

Ob pol šestih sem bila popolnoma odprta, popadki pa še vedno na 5 minut.

Ne spomnim se točno, kdaj sem se ulegla, stati nisem več mogla, čeprav

sem nameravala roditi stoje. Ulegla sem se na bok in pri vsakem popadku

dvigovala nogo. Ko je bila glavica že precej nizko, mi je partner držal nogo

tudi takrat, ko smo čakali naslednji popadek. Popadki so si namreč do

samega konca sledili na 5 minut. Spomnim se, da sem pri popadkih predolgo

pritiskala in delala premalo pavz za vdihe in šele, ko me je babica opomnila, da

prekinjam dovod kisika tudi dojenčku, sem vsak popadek prekinila in vdihnila,

čeprav sem si želela samo pritiskat, da bo čim prej konec. Glavica je že lezla ven,

a je vsakič izginila nazaj za naslednjih 5 minut. Končno smo (ob 6 uri in 25 minut)

dočakali zadnji popadek, pri katerem je dete kar poletelo ven in ta trenutek je

mojemu partnerju ostal najbolj v spominu, ker je zdravnica rekla: »glava je zunaj«

in še v isti sapi: »fantek je!«. V mojem spominu pa je ravno ta trenutek najbolj

zamegljen, ker sem bila že popolnoma izčrpana, imela sem občutek, da sem v

zadnji popadek dala zadnje moči in da če bi sledil še en, ga ne bi zmogla.

Po porodu sem malo krvavela, a so hitro uredili. Strgala se nisem, tako da nisem bila nič šivana.

 

Kar je sledilo, je bila neskončna, neizmerna, neopisljiva sreča. Mali, zvedavi dojenček je na mojih prsih dvigoval glavico in začudeno poslušal mamico in atija. Najin Erik.

 

Andreja

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe