MAMICE ZA MAMICE

Porodna zgodba Eva

 

Enako kot za večino žensk, je veliko stvari okoli mojega poroda potekalo malce drugače, kot sem pričakovala. Nosečnost je bila zelo lepa in zdrava; porod sem skoraj z veseljem pričakovala, tudi pod vplivom literature in interneta, kjer je polno velikih zgodb zmagoslavnih žensk, z velikimi čustvenimi izkušnjami, ki so včasih že transcedentalne. Moj porod pa je bil seveda drugačen - čisto v redu, intenziven, a zopet ne preveč naporen - bi rekla, da zelo športen. Le to. V luči vsega ostalega pa v bistvu manj pomemben.

 

Nosečnost je bila dolga, po notranjem občutku takrat je že res predolgo trajala. Za sabo sem pustila predvideni rok, in postajala sem zaskrbljena in nejevoljna - imela sem kljuvajoč občutek, ki mi ni dal miru, da bi vendar že MORALA roditi. Otroček bi že moral na plan. In kako prav sem imela...

 

Na porod sem se pripravljalia s skoraj vsemi priljubljenimi sredstvi zagovornic naravnega poroda - prebrala knjigo Ine Gaskin, spila na litre malinovega čaja, hodila na akopunkturo, prebirala forum Porod po meri ženske itd, itd. In kot je to rutinsko v naši porodnišnici - začela z 

obiski amnioskopije, do katere sem imela precejšen odpor. Postopek se mi je zdel grob in neprijeten, zdaj pa jo delno krivim tudi za neljub zaplet po porodu. 

 

V četrtek zjutraj, teden dni po roku, na pregledu začetek mlečne plodovnice. Ali v resnici nekaj bo? V soboto, 9 dni po roku, se ob 5h zjutraj zbudim - rahli krči. Zadremam - ah, gotovo ni nič. Se vrne, spet in spet. Ali je mogoče - imam KONČNO res popadke? Ob sedmih sva se odpravila v porodnišnico. Popadki so imeli kratke razmake, a so bili povsem znosni. Bila sem tako vesela – KONČNO - gre zares! Ker pa mi je zajtrk nadvse ljub obrok, sva se na poti ustavila v trgovini - po rogljičke s pomarančnim polnilom; takrat sem lahko še jedla. Vedno, ko se peljem mimo tiste trgovine, se spomnim: na zajtrkovanje v avtu med popadki. Ob prihodu v porodnišnico so opravili vse običajne postopke in začela sem se prehajati po porodnišnici - sem in tja, sem in tja; moji popadki pa so postajali vedno močnejši. Nekje vmes so me polegli na posteljo in predrli mehur - plodovnica je bila zelo gosta, mekonijska! Potem pa se je začelo odvijati zares. Ne spomnim se natančnega sosledja dogodkov, a če sem prej hodila po hodniku in predihavala popadke, sem bila kar naenkrat na postelji, z dodanim oksitocinom, z neznosnimi popadki in opozorilom, da je možno, da bo to še trajalo. V tem položaju, ležeča, popolnoma zakrčena, se mi je zdelo, da sem na mučeniški postelji. Bolečina je bila večja od mene. Zaprosila sem za epiduralno analgezijo. In od tu naprej je bilo veliko bolj znosno. Seveda pa je bilo to tudi malo razočaranje zame, saj sem bila po vsej prebrani literaturi mnenja, da bom pa zmogla brez, da je tudi bolje; to je bil moj mali poraz ali vsaj tako se mi je takrat zdelo. Mali je imel velik obseg glavice, zato je bil iztis težko delo. Želela sem si ga na pručki, a mi je bila le-ta zaradi mekonijske plodovnice odsvetovana. Tako –ležeča- pa kar nisem našla pravega zaleta. Boleči pritiski babice na trebuh vsaj v prvem delu niso obrodili sadov. Po njenih besedah je porod ves čas napredoval, a le počasi (častitljivih 37 cm obsega glavice!). Zato sem bila velik del iztisa sama s partnerjem; in to me je malo begalo. Fant mi je ves čas zatrjeval, da mi gre super, jaz pa sem si želela, da bi le zopet prišla babica in strokovno povedala, kako v resnici napreduje moj iztis. Kljub temu sem nadaljevala z največjo močjo. Moj iztis je trajal več kot uro in pol! Ni bilo grozno, bilo pa je zelo intenzivno - kot tek na 15km - le naprej, le naprej. Če ni babice, pač tečem sama. In se ne ustavljam. In potem se je soba končno napolnila, kar na lepem sem lahko zatipala glavico in - Nace je bil rojen!Glede na vse slišano sem si rojstvo seveda predstavljala kot zelo čustveno izkušnjo. Jaz sem občutila predvsem olajšanje in zadovoljstvo po uspešno prestani športni preizkušnji, pritekla sem na svoj cilj! Seveda, tudi veselje; a ne vzhičenosti iz literature. Niti takojšnje povezanosti - ampak tih ponos in radovednost: »To si torej ti, moj sinko...« 

 

Nekaj ur kasneje, že na oddelku, sva se zopet poskušala dojiti. Ni šlo. Nace je bil tako jokav, nisem ga mogla niti premakniti. Naslednji dopoldne se mi je zdel čuden, tako odsoten. Kmalu je bilo jasno, da je zbolel. Dana mu je bila antibiotična terapija v glavico, zato je bil ves čas ločen od mene. Naj ne bi bilo ni nič hujšega, le posledica mekonijske plodovnice; naslednje jutro pa me je poklicala pediatrinja k sebi in name se je vsul plaz izrazov in fraz. In popolna odsotnost človeške občutljivosti, le navedba možnih stanj: »Prosim usedite se, živčni sistem, menigitis, čisto nič mi niso všeč simptomi, sumim, ne morem nič reči, zelo resno, prizadetost...« in predlagala premestitev v Ljubljano. Le-to pa je naročila šele čez pol 

dneva - in to je bilo zame najbolj strašno dopoldne. Dva dni po porodu sem tako ležala v sobi, skozi tanke stene pa slišala vsak pisk naprave, ki je zaznavala padanje Nacetovega pulza (ležal je v inkubatorju v sestrski sobi). Ti piski so bili tako tako zlovešči zame...In končno - prišli so, z malim inkubatorjem, po mojega fantka. Vse je bilo tako profesionalno, tako zelo resno. Mali Nace pa, tako zelo bolan kot je bil, nagec, si je v inkubatorju z rokico podpiral dudo v ustih, da je ne bi izgubil. Neverjetno, in sladko. In so ga odpeljali, jaz pa ostala na oddelku porodnišnice. 

 

Ure od njegove premestitve v Ljubljano do takrat, ko bi mi lahko podali prve podatke o njegovem stanju iz pediatrične klinike so bile neskončne. Ko končno pokličem me vprašajo: »Kliče Nacetova mamica?« »Prosim, kaj? Da, da, prav imate, njegova mamica.« Grozno, takrat sem prvič pomislila na to, zvenelo je tako zelo zelo tuje, mamica. »Ne, pokličite še enkrat, še nič ne vemo, grozna gneča je tukaj...je zelo bled, a stabilen..« Čez par

ur pa: »Ne skrbite, z vašim fantkom bo vse v redu. Meningitis ovržen. Je pa še zelo bolan za obisk..« 

 

Aaaaaaahhhhh!!!! 

 

Medicinske sestre so bile (za razliko) super - partnerju so omogočile, da je glede na okoliščine prespal na bolniški postelji poleg mene, prinesel je računalnik in gledala sva film - meni se je to zdelo največje praznovanje - saj bo vendar vse v redu z najinim fantkom! Naslednji dan so mi uredili hitri odpust - ena od sester je bila še posebno zlata. Spodbudila me je, naj se kar pojavim v Ljubljani s krvnim izvidom (ki ga v resnici sploh niso potrebovali), da me bodo gotovo spustili noter. In sva šla. In obiskala najinega fantka. Čez nekaj dni so me namestili v bolnišnici. In vsak dan je bilo malček manj strahu pred zdravnikovo vizito in malo boljši rezultati. Več spitega mleka, več očesnega kontakta. Po 10-ih dneh sva bila odpuščena domov. In prvič bivala skupaj in se začela učiti dojiti... Vse je steklo.

 

In samoobrambni mehanizmi so neverjetni - v moji glavi je bil krepak zdrav fant, ki sem ga ravno pripeljala domov, povsem drug od tistega, bolnega, z infuzijo v glavi. Ni bil eden, bila sta dva, popolnoma različna - in domov sem pripeljala zdravega.Trajalo je nekaj časa, da sem se lahko sprostila in sprejela, da Nace resnično ni več bolan. Tudi zato, ker je bil povsod zaradi tega - in še vedno je - obravnavan z veliko pozornostjo. Kar nekaj časa je trajalo tudi sprejemanje, da se nam je pač zgodil zelo resen zaplet (začetna sepsa). Zadrževani stres se mora enkrat sprostiti in kljub izvrstnemu razpletu dogodkov je prišlo za mano: morala sem po svoje »odžalovati«, da je bil moj začetek materinstva - v teoriji tako opevan in neponovljiv - neizmerno poln strahu in skrbi. 

 

A vendar sva imela s partnerjem neverjetno srečo. In zato sem zelo hvaležna.