Porodna zgodba - Točna kot urca, 13.8.2013!!
Pa se je prikazal tisti plusek!!! Vauuuuu, ne nisem verjela in šla še po digitalni tester, da vidimo če je to res to! 😄 In ta je pokazal, da sem res srečka nosečka! Nisva mogla verjeti, da je uspelo takoj po 6-ih mesecih, ko sva dobila zeleno luč, saj sva v maju isto leto izgubila dvojčka, v 16. tednu nosečnosti. Veselje je bilo neizmerno, ampak ok, kaj zdaj?! Seveda v službi nisem mogla takoj povedati, pa čeprav sem isti teden izvedela da bo sodelavec očka, mesec prej, da bo brat ponovno očka, druga sodelavka je bila v tretjem mesecu nosečnosti, jaz pa sem morala biti tiho. Noro, kako težko je bilo. Do prvega pregleda sem skušala nekako preživljati dneve in ves čas imela v mislih, kaj če sta spet dvojčka, ne bi mogla ponovno skozi to grozno izkušnjo. Ampak v 10. tednu, ko sem mela prvi pregled sem izvedela, vse je ok. Predviden datum poroda, 13.8.2013!!! Zdaj pa sem začela uživati. Od prvega pregleda sem vedela, da bo k nama prišla punčka. Pa nama niti ni bilo pomembno, nisva vprašala za spol, ampak sva vedela, punčka je. Nosečnost je bila čudovita (v 33. tednu sicer ugotovljena nosečniška sladkorna, ampak mi je dieta samo zagotavljala, da sem se prehranjevala še bolj zdravo), aktivna sem bila do konca, hodila na telovadbo, vsak dan prehodila kar nekaj krogov po naravi, v službo hodila do konca, vse je bilo čudovito. Vsak dan sva se z bodočim očijem pogovarjala, kako bo naslednje leto, kam vse bomo šli, božala trebušček in ves čas sva vedela, da bo tokrat vse vredu. Najin mali piškotek je veselo brcal v trebuščku. Priznam, včasih sem si želela, da bi bolj in glede na to, kako aktivna je danes, se je očitno tistih 9 mesecev pripravljala in že v prvih mesecih vse nadoknadila.
Meseci so bežali kot nori, končno se je začel porodniški dopust, zadnji mesec sva kupila najbolj nujne stvari (prej ni bilo časa, niti nisva želela prehitevati stvari), prala oblekice, pripravljala sobico in čakala. Kdaj bo? Zagotovo malo prej. Danes, jutri?! Oči se je dogovoril za dopust, porod je bil predviden v idealnih mesecih, saj je poleti oči lahko doma cel mesec. Pa je prišel avgust, sodelavka isto noseča kot jaz in s PDP 24.8.2013, je rodila pred mano. Kaj???? Kako, če bi morala za mano. Še dva dni prej smo bili skupaj, prepričani da bom jaz rodila prej. No, nikakor tole ni šlo po planih. Ampak vse ostalo, celoten moj porod, tak kot sem si ga predstavljala celih 9 mesecev.
12.8.2013 sva šla do porodnišnice. Na pregled, da vidimo kako je. Še zmeraj sem se počutila odlično, ok noge nekoliko otečene, bila sem nekoliko okorna zaradi trebuha, ampak vse ostalo kot v knjigi. Poslali so me na CTG, ki ni bil ok. Naš mali piškot v trebuščku ni bil prav aktiven in očitno se je tudi že on pripravljal na dan, da naju spozna. Ko mi je moj ginekolog rekel, da bodo CTG ponovili in če ne bo ok, da bom mogla ostati v bolnici, se mi je vse porušilo. Neeeee, nočem!!! Hočem, da je oči prisoten ves čas, nočem da njega pošljete domov, jaz pa bom sama v bolnici. Hvala bogu je moj ginekolog zelo miren in ne paničari, pa tudi ponovljen CTG je bil boljši. Jeeeeee, lahko gremo domov, z opozorilom, da jutri nazaj na ponoven pregled, da sem odprta 4 cm in da bo kmalu, da je vse pripravljeno. Na vprašanje ginekologa, kakšen porod si želim, je oči odgovoril, da prav dolgo ne bi več čakali. Ok, sem si mislila, očitno je zmeden in res ne ve kaj govori. 😄 Seveda se za porod ne moremo kar dogovoriti, hočem, da se začne takrat, ko bo najin piškotek pripravljen. V bistvu sem se na ta odgovor samo nasmejala in si mislila svoje. Nič, šla sva domov, v pričakovanju, da zdaj pa res bo. Jeeeee, oči in mami bova, kmalu. In tisti dan popoldan se ni dogajalo nič, jutri imamo PDP, pa nič se še nič ne dogaja. Sigurno bom šla 14. dni če rok in porod mi bodo sprožili. Ah!! Zvečer se mi je po vsej verjetnosti odluščil čep. Nič se še nisem veselila, šla pod tuš in poskušala zaspati. Ah, kako sem se zmotila, očitno je naš piškot točen kot urca, zvečer oz. proti jutru, 13.8. se je začelo. Ok, kaj zdaj. Stokrat sem šla na stranišče in končno rekla očiju, mislim da je to to. Bošček, nič ni spal, zvečer poln pričakovanja ni mogel zaspati, potem pa jaz oznanim tako pomembno novico. 😄 Bil je ves paničen, jaz pa čisto umirjena. Šla pod tuš, se uredila, oblekla, in začela popadke predihavati na žogi. Ves čas me je spraševal, kdaj greva, a greva, kako si, me masiral, a misliš da je to res to. Smešen in zmeden je bil kot mali otrok. Nisem hotela prehitevati, ker sem imela v planu, da prideva v bolnico samo rodit in ne ležat na oddelek in nikakor, ampak res nikakor nisem hotela, da bi bila sama na oddelku, očija pa bi poslali domov. Ne, tako ne bo, hočem da je zraven, da je prisoten moj ginekolog, da ne uporabijo vakuuma in da bo piškot takoj zajokal. To je bilo vse, kar sem si želela od poroda.
No, okrog 4. zjutraj so bili popadki taki, da se mi je zdelo, da bi bil res čas, da greva proti porodnišnici. Yes, začelo se je ponoči, gužve na cesti, ki je poleti značilna, ne bo. Uh, ena skrb manj. Popadki so se tako hitro stopnjevali, da sem mislila da bom rodila v avtu. Oči je vozil kot nor, jaz pa vpila zraven, da ne bom rodila, samo zato da je zmanjšal hitrost. 😄 Zavila sva z avtoceste, slabo mi je bilo, tako me je bolelo, popadki so bili eden za drugim. Ustavi!!!!! Morala sem bruhati, pa saj ne vem ali od bolečin, vznemirjenja ali nore vožnje. 😄 Ok, bruhala sem, greva naprej, še kilometer imava do porodnišnice. Parkirava, šibava kot nora, čutila sem, da mora biti že zelo nizko. Pozvoniva, pride sestra in istočasno še en par. Pridemo na porodni oddelek, sprejeli so me, očija vprašali za par podatkov, jaz itak nisem bila zmožna govoriti. To je to. Po hodniku pride moj ginekolog, nasmejan, točno je vedel, da pregled danes ne bo več potreben, rodila bom. Spoznala bova najinega piškota. Vsi smo se nasmejali. Pregledala me je babica, odprta 5 centimetrov. Vprašala me je, če želim epiduralno analgezijo, vsa pogumna sem jo zavrnila. Danes mi ni žal, ampak čez eno uro sem prosila za njo. Bilo je prepozno, pride moj ginekolog, odprta 10 centimetrov, gospa čez pol ure boste rodili. Ok, to bom pa že zdržala, teh pol urce. Predihala sem še nekaj popadkov (mislim, da ne več kot enega) in že sem bila pripravljena, da začnem pritiskati. Ni šlo, nisem znala. Ok gospa, boste še kakšen popadek predihali. Slabo mi je bilo, bile sta dve zlati babici, dali sta mi vodo. Aleluja, hvala za vodo. Bodoči oči me je bodril, brisal pot, dajal na čelo obkladke. Zlat je bil. Vedela sem da bo, brez njega si ne predstavljam poroda. Jaz pa sem jokala, bolečina je bila tako huda. Zraven punca z epiduralno analgezijo, smejali so se. Jaz pa kričala od bolečin. Dajte mi nekaj, prosim. Vseeno smo še malo poskušali brez protibolečinskih sredstev, ni šlo, žal. Po ponovnem prigovarjanju in kričanju, da ne morem več, so mi deli nekaj (nimam pojma kaj), pomagalo je 2 minuti. Bila sem totalno odsotna tisti 2 minuti. Ura je bila 8.30. Kako je to možno, rekel je pol urce, jaz pa v porodni "že" uro in pol. Ginekolog je bil zlat, imel je svojo ambulanto, vendar se ves čas vračal k meni. Nikakor mi ta iztis ni šel. Oči mi je govoril kako naj pritiskam, kot da se potapljaš mi je govoril, kajjj, kaj ti govoriš?? Jokala sem od bolečin, vse me ja tako bolelo, da nisem mogla verjeti, da tako bolečino sploh lahko prenašam. Pa so mi pomagali, ginekolog in dve babici, naslonili so se mi na trebuh, priznam bolelo je, ampak rezultat: glavica se vidi. Gospa, jo želite pobožati?! Ne, nočem, hočem pobožati, objeti celega piškotka, naj bo konec.
Ura je bila 9.04, rodila sem!!!!!! Punčka je. Jokala sva skupaj z njo. Joj, kako glasna je bila. Najina punčka je zajokala isto sekundo. Položili so mi jo na trebuh, prvič sem jo objela, poljubčkala. Prisesala se je na moje prsi, ko jo je pogledal ginekolog je rekel, da mala obvlada. Ko sem gledala očija, kako jo crklja, kako se je zaljubil v njo… Mislim, da sem jokala ves čas, ampak tokrat od sreče. Porodila sem še posteljico, brez vseh težav. Uf, kakšno olajšanje. Počutila sem se tako dobro, da bi takoj po porodu lahko vstala in šla domov. No tako ne gre, nekoliko so me morali zašiti. Zdaj vem, zakaj moj ginekolog uči tudi druge, kako je treba zašiti, bilo je brez bolečin in že čez 3 dni nisem vedela, da imam šive, v bistvu že naslednji dan nisem čutila ničesar. Po treh urah crkljanja in jokanja od sreče v porodni sobi, je bil čas, da greva midve z malo na oddelek, oči pa počasi proti domu. Pa smo šli. Gledala sem jo non stop. Najina je. Ko sva podobno izkušnjo že dala skozi (v 16. tednu nosečnosti sem morala dejansko mrtve dvojčke roditi in to v sobi, kjer sta ležali še dve punci, ker sta imela težavo z zanositvijo, ampak to je že druga zgodba in druga porodnišnica), sva jokala od žalosti, tokrat pa samo od sreče, končno je z nama. Z očijem sva bila ves čas na vezi, še isti dan so prišli na obisk v bolnico babice in dedek. Oči pa je doma samo jokal, od sreče in verjetno od tega, da drugi dedek žal svoje vnukinje ne bo nikoli videl, saj nas je zapustil že nekaj let pred tem. Ko so babice in dedek šli pozdravit še novopečenega očija domov, niso mogli verjeti, škatla polna prejokanih robcev in žar iz njegovih oči. To, zmagali smo!!
Vse je bilo tako kot sem si želela. Moj porod je bil boleč ampak intenziven in hiter. Upam, da še kdaj ponovim istega. Nasvet babic, pri drugim pridite prej, ker boste rodili še hitreje. J Uuhhhh se že veselim, ali pa tudi ne, glede na to, da vem kakšna bolečina me čaka. Ampak kakšna nagrada te potem čaka, neprecenljivo!!!
Mamica!
