Danes, 8.9.2015 je bil na spletnem portalu bibaleze.si objavljen zanimiv intervju z ustanoviteljicami društva Mamice za mamice. Zahvala gre novinarki Nikolini Koljanin za prisrčna vprašanja, ki so omogočila, da predstavimo naše društvo. Članek si lahko preberete spodaj, originalni članek pa na povezavi http://www.bibaleze.si/clanek/starsi/mamice-za-vse-slovenske-mamice.html.

Mamice za vse slovenske mamice

Vse več se govori o Združenju mam Mamice za mamice, katerega sta ustanovili Španka, ki živi v Sloveniji, Loreto Fernández Rodríguez, in Slovenka Nina Grašič. Spoznali sta se septembra 2012, ko je Lore že živela v Sloveniji dobri dve leti in je bila noseča z drugim otrokom, Nina pa je nedolgo nazaj splavila in čez dva meseca spet zanosila. Vsem slovenskim materam želita z društvom nuditi pomoč, vse potrebne informacije o nosečnosti, porodu, dojenju … Na srečanjih spregovorijo tako o veselih kot žalostnih trenutkih, dobrodošli pa so vsi družinski člani.

Pogovarjali smo se z Loreto Fernandez Rodrigez in Nino Grašič, mamicama, ki z dušo in srcem živita za druge mamice.

Loreto Fernandez Rodriguez, za sabo imate zelo zanimivo izkušnjo, povezano z ginekologi in porodom.

V najstniških letih sem (še v Španiji) po operaciji materničnega vratu imela slabo izkušnjo z ginekologi v različnih delih Španije. Imela sem občutek, da me niso spoštovali, z mano so ravnali, kot da nisem lastnik lastnega telesa, saj so se odločali namesto mene, brez da bi se z mano posvetovali o postopkih, brez da bi mi dali možnost izbire, da bi se sama odločila, kaj je najboljše zame. Potem sem prišla še v Slovenijo, kjer nisem znala jezika ter nikogar nisem poznala. Zaradi preteklih izkušenj doma, nepoznavanja sistema in slabe izkušnje z ginekologinjo v zdravstvenem domu v Sloveniji, sem se bala iti v porodnišnico. Takrat sem se odločila, da rodim doma. Sama izkušnja je bila polna spoštovanja, miru, udobja, ljubezni. Ljudje okoli mene so me poslušali in spoštovali moje želje. Težje je bilo po porodu, otrok je bil sicer zdrav, vendar sem se zaradi poroda doma težko soočila z družbo, zaposlenimi v porodnišnici in s pediatrom, največ težav pa sem imela z vpisom v register rojstev, ki je trajal kar dober mesec. In mama, ki je ravnokar rodila, se ne bi smela ukvarjati z registracijo, vendar bi se morala posvečati svojemu otroku in sebi. To tudi ne more in ne sme biti razlog, da se ženske ne bi odločale za porod doma.

Menim, da je to stvar, na katero moramo opozarjati, da obstajajo različne možnosti, za katere se lahko ženske odločijo. Trenutno v Sloveniji porod doma ni sistemsko urejen, ni niti prepovedan niti zaščiten, vendar bi morale ženske imeti zakonsko pravico do izbire. Smo odrasle in sposobne izbrati, kaj je najboljše za nas in za naše otroke.

Pri drugem otroku, ki je bil prav tako rojen doma, je šlo vse bolj gladko, saj so nas že poznali, tudi mi smo vedeli, na koga se moramo obrniti.

Nina Grašič, vaše življenje sta zaznamovali dve nosečnosti, ena žalostna in ena vesela.

Moja prva nosečnost je bila težko pričakovana in razveselila sem se je, vendar pa sem na žalost v devetem tednu spontano splavila, kar me je globoko prizadelo. Vsako leto se na obletnico te izgube posvečam spominu na življenje, ki je prehitro odšlo.

Ker sva obe z Lore izgubili enega otroka (Lore pred kratkim), sva se odločili, da tudi v društvu govoriva o tej tematiki, saj je pomembno, da ženske vejo, da niso same in da se lahko k nam obrnejo po pomoč. Izguba otroka pred porodom velja za nek naraven, pogost in nepomemben pojav, ki pa je skozi oči bodoče matere vse prej kot to. O tem moramo govoriti in moramo povedati, da nas bo izguba vedno bolela in nihče nam ne more nadomestiti tega otroka.

Sem pa kmalu po tem zanosila in sina uspešno donosila. Moja porodna zgodba pa ni bila tako lepa. Prišlo je do zapletov, sama pa sem se čutila izključeno iz lastnega poroda. To pripisujem dejstvu, da sem bila premalo informirana o možnih zapletih in o svojih pravicah, preveč sem se prepustila medicinskim postopkom in nisem poslušala sama sebe. Tako da sem s svojimi strahovi najbrž še preprečevala porodu, da bi potekal uspešno, poleg tega pa sem imela smolo še s porodničarjem, ki je s svojim odnosom še poslabšal stvari. O poteku poroda me ni obveščal, bil je nespoštljiv, celo nasilen. Nisem se znala, ne upala postaviti zase in za svojega otroka. Vendar sem prebolela, moj sin je zdrav in ravno ta izkušnja je občutno pripomogla, da je društvo MZM res zaživelo, saj nisem želela, da se kaj podobnega zgodi še kakšni drugi ženski. Želela sem, da so ženske informirane, da poznajo svoje pravice in ne pustijo, da porod postane medicinski postopek, pač pa naravno in mirno doživetje.

Kako se je porodila ideja o društvu? Koliko časa je trajalo, da je dokončno zaživela?

Ideja o ustanovitvi društva se je nekaj let nazaj porodila Lore. Želja je rasla in se razvijala, dokler ni prišla živet v Slovenijo, kjer je ugotovila, da tovrstnih združenj v Sloveniji ni, v njeni državi pa so zelo uspešna. Spoznala je Nino in kmalu se je ideja začela udejanjati. Ker sva menili, da obstaja potreba po oblikovanju mreže žensk, ki se pogosto počutijo osamljene, ko vstopajo v svet materinstva, sva se kmalu začeli pogovarjati o nastanku društva. Ideja je rasla kakšno leto, predvsem pa se je začela realizirati po najinih porodnih izkušnjah in odnosa, ki sva ga doživeli ob in po tem. Sicer sva bili aktivni tudi med nosečnostjo, saj sva pisali predlog temeljnega akta, filozofije društva in se pogovarjali o tem, kaj z društvom želiva nuditi in doseči.

Ustanovni zbor smo imeli 8. 3. 2014, kar štejemo za uradni datum ustanovitve društva, formalno pa smo registrirani od 5. 6. 2014.

Kaj pravzaprav društvo nudi vsem bodočim mamam, mamam, ki to že so? Kakšne informacije lahko izvedo bodoči starši?

Meniva, da ima vsaka ženska pravico do izbire, do spoštovanja nje in njenega otroka in da ni en način ali en odgovor pravilen in ustrezen za vse ženske. Živeti bi morali v miru, ne glede na naše življenjske okoliščine in osebnostne preference.

Mnogokrat se ženske v obdobju materinstva počutimo osamljene, soočamo se s pritiski družbe in zdravstvenih delavcev, zato društvo nudi prostor, kjer lahko svobodno izražamo svoja mnenja, izkušnje, strahove, skrbi, pa tudi veselje in srečo. Ženskam želimo nuditi prostor, kjer se počutijo kot doma, kjer je dobrodošla vsa njihova družina. Toliko potreb je, za katere menimo, da bi morale biti uresničene in toliko tabujev, ki jih je potrebno razbiti, med katerimi še posebej izpostavljamo dojenje in izgubo otroka.

Ženskam/družinam nudimo različne informacije glede postopkov in pregledov med nosečnostjo, porodnih spremljevalcev, položajih med porodom, nasploh o pripravi na porod, o različnih zdravilih, njihovem delovanju in učinkih na mater in otroka, glede navezanosti, dojenja, različnih metodah spanja, o spolnosti in delovanju hormonov med in po nosečnosti ter o vseh drugih temah, ki spadajo k materinstvu.

Kje potekajo srečanja in kako pogosta so?

Srečanja potekajo dvakrat mesečno in sicer vsak prvi in tretji petek v mesecu ob 17-ih v prostorih KS Lesce, Alpska cesta 58. Prvi termin je rezerviran za teme, ki se tičejo predporodnega in porodnega obdobja, drugi termin pa za teme poporodnega obdobja. Srečanja so brezplačna za vse udeležence, člane in nečlane društva, dobrodošli so tudi partnerji in otroci.

Sodelujemo tudi na različnih prireditvah, kot so srečanja nevladnih organizacij ipd., kjer se predstavimo obiskovalcem, jih povabimo v svoje vrste in tudi prosimo za pomoč, saj smo neprofitna organizacija, ki se financira z donacijami, prostovoljnimi prispevki in članarinami.

So po vašem mnenju Slovenke dovolj seznanjene o možnostih poroda, porodnem načrtu, dojenju, negi in skrbi za dojenčka …?

Meniva, da se ozaveščenost žensk izboljšuje. Ženske želijo biti informirane, zavedajo se svojih pravic in česa si želijo zase in za svoje otroke. Prav tako se izboljšuje stanje tudi v porodnišnicah in pri posameznih ginekologih, ki npr. spodbujajo, da ženske napišejo porodni načrt, saj tudi oni želijo, da je porod v rokah porodnic in ne zdravstvenega osebja, če gre seveda za nekompliciran porod. S pojavom medikaliziranih porodov in postopkov, ki včasih rešujejo življenja, se uveljavlja trend vračanja k naravnemu porodu. Prav tako so ženske vse bolj naklonjene dojenju in pričakujejo od družbe, da jih sprejme in podpre.

Sicer se nama zdi, da je to predvsem posledica slabih izkušenj, ki so ženske 'prisilile', da začnejo razmišljati o svoji odgovornosti, pravicah in da spremenijo tisto, na kar lahko vplivajo.

Se glas o vašem društvu hitro širi?

Po najinem mnenju ne. Zavedava se, da gre za nov koncept, ki potrebuje čas, da ga okolica spozna. Društvo želi s svojim delovanjem pridobiti zaupanje in spoštovanje lokalne skupnosti in širše. Ker smo locirani na Gorenjskem, v manjšem kraju, z manj ljudmi, bo mogoče trajalo dlje časa, vendar verjameva, da se bodo stvari izboljšale. Obenem se tudi midve učiva in spoznavava, kaj potrebujemo, želimo in kako se lahko približamo ženskam. Prav pa je, da vsak korak, ki ga naredimo, naredimo z gotovostjo in zaupanjem, da dajemo ženskam najboljše in tisto, kar najbolj potrebujejo.

Za enkrat glas širimo prek spletne strani, Facebooka in predstavitve medijem, seveda pa si želimo, da bi dosegel kar največ žensk, še posebej tistih, ki potrebujejo našo pomoč oziroma želijo deliti svoje izkušnje.

Kakšna je vaša vizija?

Želimo izboljšati položaj bodočih mater, mater in žensk v družbi, na porodnih oddelkih in širše. Pomagati želimo tudi tistim, ki nimajo dostopa do informacij ali nimajo podpore, zato si tudi želimo sodelovanja z varnimi hišami, zaporom, porodnišnicami in drugimi organizacijami, ki so del življenja žensk in lahko občutno vplivajo na njihov položaj.

Želimo si, da bi deli društva Mamice za mamice zaživeli povsod po Sloveniji, da bi vse (bodoče) matere čutile podporo in skrb, ki jim jo želimo nuditi. Tu smo zaradi žensk, ki smo jim vedno na voljo.