Prihod 'MAVRICE'
Minilo je sedem mesecev, odkar si prišel na svet. Razmišljam kaj je vzrok, da sem toliko časa odlašala s pisanjem. Ne vem odgovora. Vem le, da je vse zamegljeno od poplave ljubezni, ki je vdrla v naša življenja. Ni zamegljeno zaradi časa, ki je minil, ampak je bilo nejasno že od prvega dne naprej. Eksplozija oksitocina je bila tako močna, da moji možgani niso mogli vsega predelati. Bolj kot v racionalnem razumu, je vse zapisano v mojem srcu in duši.
Sem na Hrvaškem, v Novigradu, v malem apartmaju, vendar ne dojemam okolice. Pišem ti o tvojem rojstvu, ki je bilo, brez dvoma, ena od lepših in bolj čustvenih izkušenj v mojem življenju. Izkušnja, ki mi je pomagala odrasti in postati boljša oseba. Moje srce je postalo še večje in moja duša izpolnjena.
In zahvaliti se moram tebi in vsem vam.
Poskušala bom biti čim bolj odkrita, čeprav so mi nekatere podrobnosti ušle iz spomina. Kljub temu je vse napisano iz čiste in globoke ljubezni, ki jo čutim. Hvala ti, da si nas izbral in hvala za vse kar nam daješ. Si darilo, naše darilce iz neba.
Že nekaj dni sem s tesnobo čakala tvoj prihod. Ne samo zaradi neprijetnosti, ki jih prinaša tako visoka nosečnost (tudi zaradi izgube tvoje sestrice Maruše), ampak predvsem zaradi želje, da se te dotaknem, te vonjam in te imam končno v naročju. Govorila sem ti, da sem že pripravljena, da je že čas, da se spoznava. Umirala sem od želje, imeti te v naročju.
Bilo je na začetku decembra in čutila sem, da si pripravljen. Nisem želela, da bi se rodil okoli Miklavža. Nisem hotela, da bi se tvoj rojstni dan prekrival z nekim drugim ˝nepomembnim˝ praznikom.
Zgodilo se je tako, uslišal si moje želje. Minili so dnevi miklavževanja in vse se je začelo 7. decembra zjutraj. Bila sem v 39 tednu + 4 dni. Zbudila sem se ob 4.30. Bila sem že polna porodnih hormonov, zato je moj spomin bolj bled. Oprosti, če sem kaj zamešala. Vse je bilo le zaradi neučakanosti, da te končno vidim. Hormoni te naredijo bolj živalskega in instinktivnega, spomin in govor sta nepomembna.
Na misel mi je prišel stavek mojega dragega dr. Michela Odenta: ˝Lačna ženska ne more roditi.˝ Ne da bi kaj dosti mislila, sem vstala in odšla v kuhinjo. Pripravila sem si kosmiče z mlekom.
Prej ali potem, ne vem točno, sem bila v kopalnici in opazila, da se je odluščil čep. Pri meni je to znak, da je porod blizu. Bil si blizu. Kmalu bom morala poklicati našo babico, Uršulo. Tudi zdaj sem si želela, tako kot pri vseh tvojih bratcih in sestrici (imaš 3), intimnega in spoštovanega poroda v zavetju doma, obkrožena z ljubljenimi osebami. Brez naglice in pritiskov. Želela sem ljubezen, spoštovanje tebe in porodnega procesa. Občutiti vso lepoto in magijo tega dogodka. Ali obstaja boljši način, kot da te pozdravimo v varnosti doma in zavetju ljubezni? Zame ne. Želela sem si, da je tvoje življenje od prvega trenutka naprej zaznamovano z ljubeznijo, spoštovanjem, čarobnostjo in lepoto. Vse samo zate.
Ura je bila 5.15, ko sem poklicala babico. Povedala sem ji, da imam popadke in da se mi je odluščil čep. Odgovorila mi je, da je šla pozno spat, ampak bo vseeno vstala in zajtrkovala ter, da me obvesti, ko bo odšla od doma.
Ko se je rodil Martinho, sem se dobro počutila sama s Papijem in sploh nisem imela želje, da jo pokličem. Na koncu je bilo vse tako hitro, da je prišla, ko je bilo že treba prerezati popkovino. Bilo mi je všeč, ampak preveč odgovorno za Papija. Nisem hotela, da bi se tokrat zgodilo kaj podobnega. Želela sem si, da bi bil miren in sproščen, osredotočen samo nate in na ljubezen, ki jo je čutil do tebe.
Vrnila sem se v posteljo. Nisem hotela zbuditi atija, ker mogoče je pa le lažni alarm. Spomnila sem se rojstva Jerneja, ko je porod trajal dlje kot smo pričakovali. Nisem hotela pozornosti, želela sem si intimo, trenutek samo zame in zate. Še je čas, lahko še malo počivam.
Ampak ni bilo mogoče, premetavala sem se, hodila od sobe do kopalnice, dokler ga nisem zbudila. ˝Kaj je? Ali si v redu?˝ Morala sem mu povedat: ˝Mislim, da se je začelo.˝ ˝Kaj? Kako? Že? Kaj moram narediti? Kje je seznam?˝ Smešno je, da se še vedno ni navadil. Tudi, če bi imela 10 otrok, bi tvoj ati še vedno odreagiral v stilu panike, strahu, pozornosti in vznemirjenosti. ˝Kar mirno, ne mudi se. Vse je v redu. Sem že govorila z Uršulo.˝
To je magičen trenutek, eden od lepših v celotnem procesu. Vznemirjenost, vzhičenje, radovednost in živčnost. Dolgo sva se še pogovarjala v postelji in uživala v zadnjih trenutkih preden se najino življenje popolnoma spremeni. Kakšen užitek, ko se vznemirjenost meša z ljubeznijo in igricami. V teh trenutkih se vedno znova in znova zaljubim v tvojega očeta. To je samo potrditev, da je on izbranec in da sem lahko srečna, da ga imam. In zaradi njega tudi vse vas.
Klepetala sva, se stiskala in organizirala, vse v igrivosti in iskrenosti. Izraz čiste ljubezni.
Odločila sva se, da se bova obnašala kot vsako jutro. Tokrat sem vstala s tvojima bratcema. Želela sem si še zadnjič uživati z njima pred spremembo, ki nas čaka. Objemala sem ju, božala in poljubljala. Zanju kasneje ne bom imela toliko časa.
Odšla sta na zajtrk in nato jih je ati odpeljal v vrtec. Jaz sem šla počivat, ampak ne za dolgo. Spomnila sem se, da moram opraviti vse obrede še preden se vrne ati. Želela sem biti sama, da se v miru pripravim. V tem času se ne spomnim nobenega popadka, nekaj se je sicer kuhalo, ampak vse je bilo magično in barvito.
Točno pred enim tednom sem imela rojstni dan in ati mi je podaril posebno orhidejo polno belih cvetov. Nekaj sem jih potrgala (sem se trudila, da je ne pustim golo) za okrasitev mojih templjev. Najprej sem okrasila tistega v najini sobi. Vmes se si prepevala mantre. Ko sem prižigala svečke na malem oltarčku v sobi za goste, se je vrnil tvoj ati.
Usoda je hotela, da je tisti dan Tanja prinesla meso s kmetije njene mama, ki smo ji ga naročili. Prejšnji večer se je pozno vrnila, zato smo se zmenili, da ga prinese zjutraj. Ura je morala biti okoli sedem, ko sem zapustila sobo za goste in naročila atiju, da naj nikomur še nič ne reče, ker nisva vedela koliko časa bo trajalo.
V tistem trenutku je zaklical: ˝Tanja je prišla.˝ ˝Ohh, za vraga, Tanja.˝ Čisto sem pozabila na to. Nič, delajva se kot, da ni nič. ˝Morala bo v službo in ne bo dolgo ostala,˝ sem pomislila. Še naprej sem uživala v intimni igri s tabo in atijem.
Vsa vzhičena sem šla v kuhinjo. Polna veselja in radosti. Vidim se, kako sem stopila skozi vrata kuhinje in pozdravila z veselim glasom: ˝Živjo Tanja!˝
Prejšnji dan je nosil Miklavž in prinesla nam je piškote, ki jih je naredila sama. Opremila jih je z etiketami z imenom in nekoliko sramežljivim smeškotom. Zelo smo se nasmejali in se hecali na račun slovenskega smehljanja.
Ati in Branko sta pakirala meso in pakete opremljala z napisi: golaž, zrezki...medtem, ko si ti prihajal nežno in hitro.
Tanja je že skoraj šla, 4 popadki so minili in nihče ni nič opazil. Skoraj sem že opravila z izpitom, potem pa pride eden močan. Nisem se mogla več pretvarjati in morala sem razložiti Tanji kaj se dogaja. Da si na poti.
Vedno se mi zgodi, da ne naredim fotografij s trebuhom. Tanja je bila več kot primerna za to, da mi pomaga. Šli sva v sobo, na desno stran trebuha sem napisala tvoje ime z rdečo in zlato barv o (zelo lepo izpade, vendar ni primerno za fotografiranje, zlata barva se zlije z barvo kože in ni tako vpadljiva).
Naenkrat se na hodniku oglasi Anže: ˝Babica je prišla!˝
˝Ampak, kako? Ali je sploh zajtrkovala?˝ sem pomislila. ˝Naj pride gor.˝ Prišla je, oblečena v črno, s torbo in širokim nasmehom. Sveža in vesela, taka kot je, polna optimizma in vitalnosti. Po uradni predstavitvi in evforičnih pozdravih me vpraša: ˝Kako si? Na koliko časa imaš popadke?˝
˝Nimam pojma.˝ Poskušala sem izračunati koliko časa je minilo odkar je prišla Tanja. Tu kakšno uro in v tem času sem imela 3-4 popadke. Enega močnega. ˝A pogledava koliko si odprta?˝ ˝Ne, zakaj le?˝
Vedno se sprašujem zakaj je to potrebno, če nič ne pomeni. Lahko si ure in ure tako, lahko pa se vse spremeni v minuti. Navsezadnje zame pri porodih številke niso važne. Ne vem koliko je ura, niti na koliko časa imam popadke in koliko sem jih imela in kdaj so pričeli biti močnejši.
Uršula je šla spat in s Tanjo sva nadaljevali s fotografiranjem še zadnjih minut s trebuhom. S telefonom, s fotoaparatom, v barvah, črno-belo... ˝Uf, ne, hlačke ne pašejo k modrčku, moram jih zamenjati!˝ (nosila sem siv modrček in modre hlačke...ni lepo za fotke). Tanja ni mogla verjeti.
˝Na vse misliš.˝ ˝Ja, naj bo vse v stilu, poglej, tele sive izpadejo veliko bolje.˝ Umirali sva od smeha, zaradi hlačk in intenzitete čustev. ˝Sijala si kot v Galiciji,˝ mi je povedala kasneje.
˝Zdaj moram v službo.˝ Ne vem kako sva se poslovili, verjetno z objemom polnim ljubezni in vznemirjenja.
Ostala sem sama. Pogledati me je prišel ati, kako sem in, če kaj potrebujem. Ura je bila devet in bila sem zelo lačna. Zajtrkovala sem ob 4.30, zdaj je spet čas, da kaj pojem. Atiju je zelo všeč, če mi lahko pripravlja hrano. Odločil se je, da mi pripravi pečenko s krompirjem.
Abuelita (babica), kot da bi že nekaj slutila, me sprašuje o porodu. Nisem mogla lagati. Po Whats Appu sem odgovorila, da se verjetno pripravljaš. Stric Alex se je ravno vkrcaval z ekipo Celte za na tekmo v Grčiji. Mislil je, da se hecam. ˝Na kaj se pripravlja?˝ ˝Na kaj le, zdi se mi, da na potovanje.˝ ˝Ah, a na potovanje gresta?˝ ˝Bučko, Teo prihaja na svet. Kako naj grem na potovanje, če moram roditi?˝ sem pomislila. ˝Ampak, kam gresta˝? je še vedno vztrajal. Imela sem ga dosti, naj mu razloži abuelita.
Bilo je zanimivo naključje, da je ravno na dan tvojega rojstva, Alex potoval v Grčijo. Ime Teo izhaja ravno od tam.
Ati se je medtem šel kuharja, hotel mi je pripraviti najboljše od najboljšega. Odločila sem se poklicati babico, da je ne bo skrbelo. Povedala sem ji, da ne vem kdaj se bo začelo, ampak, da jo obvestim, ko bo mogoče. Tako kot vedno, sva se potem še zaklepetali za kakšne pol ure.
Ne vem, če sem obvestila Glorio in Mayabati. Zdi se mi čudno, če jih nisem. Pravzaprav ni tako čudno tokrat mi je prijala le intimnost moje družine. Papi in jaz. Skrivnost, magija, presenečenje.
Končno sama. ˝Poveži se,˝ sem pomislila. Prižgala sem muziko - Aarti. Skoraj pol nosečnosti sem poslušala to. Verjela sem, da mi bo v času poroda pomagalo vzpostaviti stik s seboj in vsemi, ki nas čuvajo in varujejo v tem posebnem trenutku. Nekaj pesmi se je odvrtelo. Sedela sem na kavču v položaju Bude, ampak ne, ni bilo dobro. Vstala sem in poskušala poiskati boljši položaj, nič boljše. Začnem hoditi, tudi ne. Noben položaj mi ni ustrezal.
˝Zberi se, dihaj, poslušaj muziko. Uff, ne vem, kako naj se postavim.˝ Muzika mi očitno ne paše. Občutek imam, da čas drvi. Spomnim se, da sem se opirala na naslonjač kavča, razkoračena in dihala z zaprtimi očmi, da je popadek minil.
Poskušala sem poklekniti in se z gornjim dolom trupa nasloniti na kavč. Pri porodu Martinha mi je to ustrezalo. Ampak ne, tudi to ne. Zdi se mi, da ne bom zdržala več dolgo. Zaslišim hrup iz kuhinje. Verjetno ati, ki pripravlja hrano. ˝Fuj hrana, upam, da smrad cvrtja ne pride do mene.˝ Preteklo je že nekaj časa in atija še vedno ni bilo gor. Pokličem ga po telefonu. ˝Ali lahko prideš? Potrebujem te!˝ ˝Že grem!˝
Mislim na hrano, ampak prepozno je. V teh trenutkih se vse tako hitro spreminja. Revež, ati. Čisto sem ga zmešala.
Moram na stranišče. Vso nosečnost sem imela težave z zaprtjem. Skrbelo me je, kako bo pri iztisu. Lahko je mentalna omejitev v času pritiskanja.
Sedela sem na stranišču, ko je končno prišel tvoj ati. Obupana. Bilo je že zelo intenzivno. ˝Anže, kje pa si?˝ ˝Kličem v porodnišnico, ali nisi rekla, da jih je treba obvestiti.˝ ˝Naj gre k vragu porodnišnica, potrebujem te ob sebi!!!˝ sem kričala iz kopalnice, medtem ko on ni vedel ali bi vstopil ali ne. ˝Ne vem kaj naj naredim,˝ je obupano rekel.
Saj res, tuš. Moj dragi in ljubljeni tuš. ˝Poskusiva s tušem, pomagaj mi, da se slečem in grem pod tuš.˝ Bilo je noro, slačenje, popadki, odpiranje pipe, klic v prekleto porodnišnico in končno voda. Ohh, kakšna sprememba. Ne vem, kako lahko kakšna rodi brez vode. Kako dobro dene curek po ledvicah. Svoboda, ravnotežje, harmonija. O bog, kakšen užitek.
Voda mi je pomagala omiliti intenzivnost bolečine. Vse je spet na svojem mestu. Kakšno olajšanje!
Rob ploščic me je žulil. Na tla in na rob banje sva položila nekaj brisač in tako je bilo bolje. Končno sem spet mirna in v stiku s seboj. Gospodarica dogajanja. Spet lahko uživam v delovanju oksitocina, ki se mi pretaka po žilah. Ljubezen do tebe in atija.
Kakšno srečo imamo z njim. Tako ga imam rada. Obrnila sem se in ga pogledala v oči: ˝Rada te imam ati.˝ In ga poljubila. ˝Tudi jaz te imam rad honey bunny.˝ ˝Prosim, ne kliče me tako med porodom.˝ Zasmejala sva se. ˝Kakšen izraz pa je to za porod,˝ sem pomislila.
Kadarkoli me zdaj tako pokliče se spomnim na tuš in porod. Še vedno mislim: ˝Kakšna beseda, kje je tu romantika.˝ In se nasmejim.
Poseben občutek. Povezanost duš, globoka in nežna ljubezen, topla in večna. Čutnost, intimnost, povezanost, vse to si lahko starši delijo v teh trenutkih. Še vedno mislim, kakšno srečo imamo. Tisti trenutek v tušu in igriv pogovor je čarobnost, ki sva jo takrat doživljala s tvojim atijem.
Položaji v tušu so bili neverjetni, ne bi jih zmogel niti velik učitelj joge. Pa naj nam govorijo, da moramo biti pripravljene za porod. Smo več kot pripravljene, samo prepustiti se je treba.
Popolnoma sklonjena, z rokami na robu banje in ob nenehnem gibanju v iskanju curka vode (na trenutke je ati pozabil kje so ledvice). Naenkrat priteče mrzla voda in atija je zaskrbelo, če bo dovolj tople vode za napolnitev banje. ˝Ne rabim, ne bom rodila v vodi.˝ ˝Ne? Kako to?˝ me vpraša. Michel Odent pravi, da je boljše roditi zunaj, da dojenček takoj lahko zavoha mamo in mleko.
˝Potem grem prižgat peč.˝ Čisto po njegovo. ˝Ali si lahko nekaj časa sama?˝ Dobro sem, dobro sva, Vse teče v ljubezni in harmoniji. Odteče mi voda. Zdaj bo, že prihajaš.
˝Zbudi Uršulo, Teo prihaja.˝ Medtem, ko jo je šel iskat, sem se dotaknila spodaj, če se že čuti tvoja glavica. Manjka še pol prsta. Ali je to veliko ali malo.
Ko je prišla in me videla v tem položaju, na vseh štirih na enem kvadratnem metru, reče: ˝Poskusiva z drugim položajem, zdaj si že v drugi fazi poroda.˝ Videla sem, da res nima smisla nadaljevati s sem. Usedla sem se na rob banje, da preveriva utrip. Po treh poskusih, ga še vedno ni našla. Nič me ne moti, da se dotika trebuha. Nisem zaskrbljena. Vem, da si v redu. Si že zelo nizko in preko medenice se ga težko zazna. Smo brez besed. Nič ne razlaga, vsi smo mirni.
Gremo na posteljo. Ne spomnim se kako sem šla, verjetno sama. Položimo blazine na posteljo. Iztisni popadki niso taki kot se jih spominjam. Niso tisti nadčloveški, ko otrok po dveh pride na svet. Postavim se na vse štiri z dvignjeno zadnjico, potem s spuščeno, nič. Poskušam bolj pokrčiti kolena, tudi nič. O, moj bog.
Uršula si nadene rokavice, bele in prevelike. Ni mi všeč, neprijetno mi je, ko se me dotika. ˝Dotakni se, še malo manjka.˝ Nisem imela želje, ampak vseeno sem to naredila. Kakšno razočaranje. ˝Saj je isto kot takrat v tušu.˝ To je eden od razlogov zaradi katerih ne maram tega. Dotiki ti ne dajo nobene informacije, samo razočaranje in občutek, da nič ne napreduješ.
Ugotoviva, da imaš obraz obrnjen proti nožnici in ne proti zadnjici. Še ena nova izkušnja. To mi je Uršula povedala šele, ko je bilo že vsega konec.
˝Za vraga, koliko časa bo še trajalo,˝ pomislim. Popadki prihajajo in odhajajo. Uršula začne pritiskati v predelu ledvic, zgleda, da mi pomaga, vendar me položaj utruja. Predlaga atiju, naj se postavi zadaj, da mi bo v oporo. Namesto, da bi me objel in mi s prsmi nudil podporo, se je obrnil ravno obratno. Hrbet na hrbet in z nogami oprt na radiator za stabilnost. Zelo praktično, vendar nič romantično. Uspe mi reči: ˝Kaj če bi me rajši objel?˝ ˝Ah, seveda.˝ Vse skupaj je izpadlo zelo komično, kot v filmu bratov Marx. Vsi smo se smejali (plačala bi za posnetek tega prizora).
Ne morem več. Ta iztis gre preko vseh mojih pričakovanj. Nič več ne vem kaj narediti, kako se postaviti, kako pritiskati, od kje še črpati moč. ˝Teo, ljubi moj, pridi že ven, prosim. Sem pripravljena, vsi bi te že radi držali v naročju. Svet te čaka. Pridi.˝ Čutim, da me pri pritiskanju blokira strah, da bi se pokakala.
˝Če hočem, da prideš ven, moram pritiskati,˝ pomislim, ko ozavestim problem, ki se je pojavil. To je bilo. Ampak vseeno ni tako kot sem se že naučila. Popadek je popustil, ravno na okronanju glavice. Bile so sekunde, zame leta. Moram počakati, da pride nov. Končno pride. Pritisnem. Zdaj popusti pri ramenih. Joj, razpolovilo me bo. Od napora mi pritečejo solze. ˝O moj bog, prosim, pridi že, razgnalo me bo.˝ In končno, prišel si ven kot nemirna ribica. Za hip sem obnemela. Navdušeno sva te gledala. Bil si nekako čuden. ˝Ali je v redu?˝ sem vprašala. Uršula je nekaj pripravljala na komodi, nato se je obrnila, hitro prečistila dihalne poti ter te začela masirati po prsih in hrbtu. Vprašanje sekund. Glava mi je omahnila, zaprla sem oči, bila sem na robu joka. Končno si zajokal in odleglo mi je. Osredotočila sem se nate, na zakladek, ki se je ravnokar rodil. Moje darilo iz vesolja. ˝Mami, tukaj sem. Stisni me.˝
Ura je 12.11, vse se je poklopilo. Vse je tako kot mora biti. Krog se je sklenil, dojenček mavrica je zasvetil. Moja luč, moj učitelj, moj zdravilec. Tako te imam rada. Hvala. Hvala ti, da si mi še enkrat omočil živeti ta čudež, poln ljubezni in čistosti. Da sem še zadnjič uživala v poslanstvu dati življenje in prinesti luč. Hvala, luč mavrice je prav tako svetla kot luč zvezdice. Hvala, ker si! Hvala, da si me izbral za svojo mamo.
Potem, ko smo vse pospravili in počistili, sva se udobno namestila na postelji. Uršula je na karton odtisnila posteljico-drevo življenja.
Tanja je prosila za dopust. Zaradi vznemirjenja in vsega oksitocina ni mogla delati. Vrnila se je in skupaj z Brankom sta pripravljala kosilo. Slišati je bilo kričanje in Branko je rekel: ˝Zdaj pa bo.˝ Saj končno, v tej hiši smo že vsi strokovnjaki...hahahaha.
Uršula, Tanja, Branko in ati so odšli jest, medtem, ko sva se midva spoznavala; vonjala, objemala in zaljubljala.
Ko so končali, so naju prišli pogledati. Težak si bil 3.650g in dolg 52 cm. Nisi bil vesel, da so naju ločili, ampak hitro je bilo opravljeno.
Saj res, super pečenko sem pojedla takoj po porodu.
Spomnim se, da sem naslednje tri dni preživela v postelji, brez telefona, brez računalnika, samo ti in jaz.
Ko sta prišla iz vrtca tvoja bratca, nista mogla verjeti. Nista še vedela. Prišla sta gor in ati ju je vprašal, če vidita kaj novega. Martinho me je vprašal kje je moj trebuh, a tebe ni videl.
Ko pa sta te zagledala, ni besed, na svetu ne more biti nič lepšega.
