Včeraj smo se družili v pogovorni skupini o izgubi. Spoznala sem ženske, ki so se mi vtisnile v srce, njihove zgodbe pa globoko pretresle. Čeprav je vsaka izmed nas doživela izgubo ljubljenega, so naše zgodbe edinstvene, pa vendar se občuti neko skupno razumevanje ter želja, da bi druga drugi znale pomagati. Čeprav v resnici nihče ne more ozdraviti te bolečine. Toda včasih zadostuje že bližina in vedenje, da nekdo sprejema tvoje solze, tvoj obup. In da te ne poskuša prepričati, da tvoje žalovanje traja predolgo, da te ne skuša odvrniti od te žalosti.
V krogu teh žensk sem videla neizmerno ljubezen do tistih, ki so jih izgubile, njihov boj samih s sabo, kako po tej izgubi ljubiti sebe in življenje nasploh, kako premagati neutolažljivo žalost, kako si dovoliti živeti, če ljubljenega ni več z njimi. Spraševanja, zakaj niso same na njihovem mestu, zakaj ravno oni, zakaj, zakaj, zakaj... in obenem strah, kdaj so one na vrsti, kako bodo to doživeli njihovi bližnji.
Videla sem tudi sprejemanje in pomiritev, čeprav bolečine ne more izbrisati ne čas ne podpora bližnjih. Videla sem neizmerno samoto, ki grozi, če izgubljenega spustijo stran od sebe in strah, da bi se mu izneverile, da bi bil pozabljen, če si pustijo iti naprej.
Čustva, ki se ob tem pojavljajo, so tako močna in tako nasprotujoča si, da jih težko opišeš z besedami... na eni strani ljubezen, želja po življenju, upanje, predaja, zaupanje, da bodo enkrat spet skupaj, na drugi strani pa obup, nezmožnost videti odrešenje, strah, bes, nemoč, vdaja...
Hvaležna sem za te ženske v mojem življenju. Želim si, da so po včerajšnjem pogovoru domov odšle s kakšno novo potrditvijo, z vedenjem, da so same vredne lepega, veselega življenja in da skozi njihovo ljubezen njihovi ljubljeni živijo naprej. Želim si, da se vrnejo na naslednji pogovor, da se med nami počutijo varne, razumljene, sprejete. Če je bilo namenjeno, da se srečamo samo enkrat, pa jim želim, da najdejo pomiritev in svobodo.
