Porodna zgodba Lore - Tvoj prihod na svet
Pričakovan dan tvojega rojstva je bil 28. julij. V nasprotju z vsemi ustaljenimi družbenimi in družinskimi pričakovanji, smo se odločili, da se rodiš doma, obkrožen z ljubeznijo in vsem spoštovanjem, ki si ga zaslužiš. Prav tako sem želela s teboj takoj po rojstvu vzpostaviti stik preko tako pomembnega prvega dojenja. Zakaj omenjam dojenje. To je zagotovo stvar, ki sem se je najbolj bala. S tem sem bila obsedena. Mislim, da zato, ker me moja mama ni nikoli dojila. Kolikor daleč nazaj mi seže spomin, sem vedno verjela, da je najboljše roditi v vodi. Tako naravno se mi je zdelo, da pride dojenček po devetih mesecih iz toplega objema maternice v prav tako toplo vodo in da bi bilo tako tudi najbolj prijazno do tebe. Verjetno je na moje predstave vplivala tudi tvoja teta Carolina, ki je zelo pomembna oseba v mojem življenju. Zato sem si tudi želela, da naju spremlja pri tvojem rojstvu. Začela sem se pripravljati na porod. Dejstvo, da živimo v Sloveniji, je vse skupaj na začetku nekoliko otežilo. Nisem še imela urejenih papirjev in ravno sem se začenjala privajati na novo deželo. Pretehtali smo različne možnosti glede tvojega rojstva. Seveda sem imela kot mati prvega otroka veliko dvomov. Roditi doma (opomba: ̋dar a luz ̋ v španščini dobesedno pomeni ̋dati luč ̋, ki je čudovit izraz za rojstvo) v Sloveniji ni niti prepovedano niti dovoljeno, torej zakonsko neurejeno. Zato nismo imeli zagotovljene nobene pomoči na domu, saj bi babica iz Slovenije v takšnem primeru ostala brez licence. Pomoč smo morali poiskati v Avstriji, kar pomeni tri ure vožnje do nas. Zaradi oddaljenosti me babica ni nikoli obiskala niti pred niti po porodu. Najtežja zame pa je bila predvsem stalna skrb, ali bo sploh prišla pravočasno. Ampak vedno zaupam Univerzumu. Še dobro, da sem imela čudovito doulo (iz sosednje vasi), ki mi je pomagala pri sprejemanju vseh odločitev,
predvsem pa mi je posredovala veliko pomembnih informacij, ki sem jih potrebovala. Vedno mi je stala ob strani, pred, med in po porodu. Simona, hvala za vse! Nikoli se ti ne bom mogla dovolj zahvaliti. Večno bom tvoja hvaležna dolžnica!
Vedno sem imela veliko željo, da bi doživela porod. Ne vem zakaj, ampak nikoli me ni bilo strah. Verjela sem, da je zmožnost roditi otroka božji dar in magična izkušnja ter darilo vesolja. Da je to največji čudež življenja in največje darilo, ki si ga jaz in tvoj ati lahko dava drug drugemu. In res je tako! Nekaj strahu sem občutila samo takrat, ko sem prala tvoje oblekice in so se mi zdele tako zelo majhne. Ustrašila sem se ob misli, kako boš nebogljen, in če bom sploh sposobna skrbeti zate, tako kot je treba. Od vsega začetka in kolikor je bilo mogoče z razdalje, me je moja prijateljica Paula skozi vizualizacije, v katerih jaz, ti in ati uživamo v popolni ljubezni, pripravljala na tvoj prihod. V spomin sta se mi najbolj vtisnili dve. V prvi, ki je verjetno najlepša v vsem mojem življenju, me je Pauli vprašala, kaj potrebujem in moj odgovor je bil: »Nič.« Dovolj je bilo, da sem si v spomin priklicala tvojega atija in vse je bilo dobro. Zadnja pred tvojim prihodom je bila vizualizacija moči Matere Zemlje v materinem mleku. Še vedno vidim moč srebrne svetlobe, ki je preplavila moje telo in je bila namenjena le temu, da te nahrani z vso mojo ljubeznijo. In deluje! Pri treh mesecih si tehtal 6.300 g in zrastel 15 cm. Vsi ti pozitivni občutki ter dihalne vaje z Glorio, polne miru in jasnosti, so mi veliko pomagali pri pripravi na tvoje rojstvo. Predvsem pa tudi pri moji osebni rasti. Najlepša hvala, sin!
Tvoja teta Carolina je prišla 19. julija v Trst. Nameravali sva še malo spoznavati raj, v katerem živimo, plavati v jezeru, se masirati v Kredi, hoditi na sprehode... Ampak tako kot vedno, vse je nepredvidljivo! Že naslednji dan zvečer, 20. julija, sem ji po najinih neskončnih pogovorih rekla: »Ne morem več, v križu me boli, grem spat.« Tiste noči so se dogajala zanimiva naključja. Tvoja teta Mateja mi je kasneje povedala, da je zaslutila, da se boš rodil v sredo. Porod se je začel v sredo ponoči in na koncu si se rodil na isti dan kot ona. Babica, Úrsula Walch, s katero nisem govorila že nekaj dni (z njo nisem bila toliko na vezi, ker je bila predaleč) mi je ravno tisto jutro poslala elektronsko sporočilo in še tvoja babica Danica mi je rekla, da si sedaj verjetno tudi že ti pripravljen, saj imamo že vse ̋zrihtano ̋ (pospravljeno hišo, pripravljen voziček in vse za rojstvo doma, pa tudi tvoja teta je že bila tukaj). S Simono sva se pogovarjali, da bi bilo ̋fino ̋, da se s Caro spoznata še pred porodom, pa sem ji med smehom rekla, da verjetno ne bomo imeli časa. In ravno to se je zgodilo. Vse matere ženske so bile tiste noči nekako povezane s tvojim prihodom. Hvala vsem!!
Ob polnoči sem šla spat. Okoli treh se mi je zazdelo, da so se začeli popadki. Tako kot vsaka mati prvega otroka sem se začela spraševati, ali naj pokličem doulo, ali še ne, ali naj pokličem babico, ali ne. Potem sem zbudila tvojega atija. Zdaj bi še malo počakala. Kljub temu da sva vso nosečnost govorila, da bi bilo dobro imeti seznam stvari, ki jih mora narediti, ko bo napočil trenutek, ga še nisva imela. Zato je tvoj ati, ves nervozen, vzel zvezek in začel pisati. Nato sva se odločila, da pokličeva doulo (vedno je boljše poklicati sredi noči, kot roditi sama). Popadki so bili kratki in neredni, zato sva rekla, da bi pa mogoče počakala do sedmih. Odložila sem telefon in se malo sprostila. Ta sprostitev je verjetno pripomogla, da so si popadki, sicer še vedno zelo kratki, začeli slediti vsakih 5 minut. Zdaj sem poklicala Ursulo. Poslušala me je po telefonu in se odločila, da bo treba na pot. Naročila mi je, naj jo počakam, preden grem v banjo. Medtem je imel ati že vse organizirano. Vedela sem, da moram še malo spati in skoraj bi, če bi me ati pustil. Bil je tako živčen (kako smešno), tako zelo, da je ob petih začel mesiti kruh. Res, pekel je kruh!
Ob šestih sva zbudila teto Caro. Nisem mogla verjeti, že prihajaš. Še vedno sem premlevala, da sem noseča, pa je tu že porod. Še po štirih mesecih po porodu nisem mogla verjeti.V tistem trenutku me svetloba ni motila, zato sem se sprehajala od dnevne sobe do spalnice. Ne vem zakaj, ampak žoga mi ni bila všeč, pravzaprav me je še bolj bolelo. Ati je šel nabrat rože in Caro je okrasila vse kotičke, tudi kopalnico, posebno zate. Bilo je tako lepo, tako čudovito. Naredila sem tudi nekaj fotografij. Obdana sem bila z mirom in lepoto. Začela sem pripravljati plakate za blagoslov vode, ki sem jo pripravila za tvoje rojstvo. Sporočilo so bila: ljubezen, varnost, blaginja in preprostost. Moj namen je bil, da prideš na svet obkrožen s to energijo in podporo, predvsem pa z ljubeznijo, ki ti jo je tvoja družina dajala 9 mesecev, v času, ko smo te božali in ljubkovali. Upam, da je delovalo. Ob osmih je prišla Ursula. V tem trenutku so bile vse moje želje izpolnjene. Najbolj pomembno je, da babica pride pravočasno. Videla je, da sem odprta že 4 cm. In ti si bil v redu. Razložila nam je, da bi bilo boljše, če še za nekaj časa počakamo z banjo. Če zdaj razmišljam, bi bilo bolje, če bi počakali še dlje. Dala mi je homeopatska zdravila, da bi bili popadki bolj učinkoviti, da bi jih dobro izkoristila za odpiranje, in ne, da bi mi zmanjšali bolečine.
Malo sem se še sprehajala in kramljala s čudovitimi ljudmi okoli mene, potem sem šla pripravit banjo. Neustavljivo me je vleklo v vodo in sem šla. Ta trenutek je bil najlepši. Sproščena, obkrožena z ljubeznijo, zazibana v mehkobo vode in srečna zaradi tebe. Skoraj si že tu! Ati me je masiral po hrbtu, med poljubljanjem pa sva si še zadnjič predstavljala, kakšen boš. Še vedno nisva mogla verjeti, da prihajaš. Bili so čudoviti trenutki, polni ženstvenosti, čutnosti, ljubezni, s kančkom erotičnosti. Preprosto magično! Darilo, ki ga bom vedno nosila v srcu. Občasno je prišla babica pogledat, kako mi gre, Caro in Simona pa sta se izmenjevali z masažnim tušem in mi prinašali vodo, ker sem bila dehidrirana. Ne razumem, zakaj ti v nekaterih bolnišnicah ne dovolijo piti. Ampak na sredi, ko smo že bili čisto potopljeni v dogajanje, se je začelo nekoliko ̋komplicirati ̋. Težko mi je oceniti, koliko časa, ampak mislim, da je bilo zadnjih 4-6 ur, ko se je raj spremenil v resničnost. Topla voda je vplivala na moj pritisk, zato so mi morali ves čas dajati mrzle obkladke na glavo in vrat. Imela sem občutek, da bom omedlela. Žejna, vendar z razdraženim želodcem, nisem hotela popiti niti kapljice vode. Na koncu, potem, ko sem se preveč obračala, sem bruhala. Še dobro, da imamo školjko in banjo skupaj. S tem so se želodčne težave končno prenehale. Popadki so bili močnejši in močnejši in so bili trenutki, ko sem mislila, da ne morem več. Ampak še vedno smo bili polni humorja in s komentarji: »Draga, za Sofi. To je zate«. Ali: »Naslednjega bomo pa posvojili!«
Ko sem šla lulat, sem opazila, da se veliko boljše počutim zunaj kot v banji. Zato sem se odločila, da grem ven. Ursula je videla, da sem že popolnoma odprta. Vse me je že bolelo in ni mi bilo všeč, da me premikajo. Verjetno sem takrat rekla tudi kaj nesramnega ali osornega. Caro je bila vsa iz sebe, saj ni vedela, da me tako zelo boli. Proti koncu je bilo že kar, kako naj rečem, bizarno. Nismo našli več utripa tvojega srčka. Tvoj ati je bil bled kot stena. Zdaj priznava, da je takrat pomislil: »Saj sem vedel, da bi morali v bolnišnico.« Tvoja teta je poskušala z nasmehom ohraniti mirnost. Ona si je mislila: »Ursula je mirna, moram prenesti zaupanje na Lore.« Ursula in Simona nista kazali nobene vznemirjenosti, zanju je bil porod kot vsak. Končno smo utrip našli! Tako sem bila utrujena in razbolela, da nisem mogla nič vprašati. Kasneje so nam povedali, da je to normalno.
Minilo je že deset ur. Ti še nisi bil v pravem položaju, čas je tekel, popadki so bili neznosni in brez predaha, tudi voda mi še ni odtekla. Še vedno sem bila odločena, da ne bom jedla ne pila, ker sem se počutila veliko boljše s praznim želodcem. Tvoja teta, ki se mi je edina drznila kaj reči, čeprav s tveganjem, da jo nahrulim, je vztrajala, da kaj pojem. Na koncu me je le prepričala, da sem spravila vase žličko medu. Ta ̋kurčev ̋ med!! Še ena izjava, ki jo bomo pomnili. Žal mi je, da ti nisem bila v večjo pomoč. Zdelo se mi je nemogoče, da bi hodila. Sedela sem na stranišču, prav
se mi je zdelo, da bi bilo bolj naravno biti pokonci. Kakorkoli že, to je bilo edino mesto, ki mi je ustrezalo. Še vedno sem imela prenizek pritisk, ves čas so mi dajali obkladke. Vsaj tako se mi zdi. Bila sem izčrpana do konca, ker nisem jedla. Poskusila sem hoditi, iti na posteljo, vendar je bilo zame vse to nemogoče. Že nekaj časa sem bila popolnoma odprta. V tem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega, skoraj mističnega.Caro mi je predala sporočilo moje drage Pauli: »Drži se!« Kar naenkrat sem prenehala razmišljati, kaj se dogaja z mano. Spoznala sem, da blokiram celoten proces z izkušnjo, globoko zakoreninjeno v meni, ki pa ni bila moja! Ampak izkušnja moje mama. To me zelo boli in upam, da te ne bo znamovalo. Kot da bi en del mene govoril: »Nočem te! Kako je to lahko mogoče! Od kje vse to prihaja! Ali nočem, da se rodiš? Kakšna groza! Sram me bodi! Kakšna mati pa sem? Čakaj malo.« Bilo je tako globoko doživetje, da sem izbrisala iz spomina vse svoje izkušnje v nosečnosti. Morala sem vložite vse napore, da sem ga dojela. To je bil trenutek globoke tišine in velike osamljenosti. Vsi so bili zbrani okoli mene, da mi pomagajo. Meni je bilo pa tako nerodno, vsa sem bila zmedena, da nisem mogla niti povedati, kaj se mi dogaja. Seveda sem se poleg vsega počutila še neskončno krivo. Te zakoreninjene misli so me tako presenetile, ampak sem ugotovila, da niso moje. Svojo nosečnost vidim kot veliko željo imeti te, kot devet mesecev ljubezni, veselja, sreče in magičnosti. Tako sem imela med popadki še čustvene boje, v katerih sem se še spraševala, od kod ti občutki prihajajo. Prav tako pa me je obhajal strah pred veliko odgovornostjo, ki jo bom imela kot mama. Prišla je Ursula in mi rekla, da tako ne gre več naprej, ali naj poskušam malo zaspati (čisto nemogoča stvar) ali hoditi. Ker nisem mogla nič od tega, sem šla sedet na posteljo, kar je trajalo približno pet minut. Ali pa samo dve? Potem sem odšla v kopalnico, bila sem sama. Prišla je Caro in mi rekla: »Če se ne boš premikala, ga bo treba sprožiti, treba ti bo predreti mehur, kar te bo še bolj bolelo in bo še slabše«. Zdaj sem povsem odpovedala: »Caro, ne morem več, naj mi naredi, kar hoče!« Nisem prepričana, če ne bi v tem trenutku v bolnišnici, vzela kaj proti bolečinam. Uboga Caro je zdaj pritekla k meni in me močno objela in ravno v tem trenutku si se ti odločil predreti mehur. Voda je odtekla na noge tvoje tete. Nekaj super posebnega, kar si bova zapomnili za vedno!Zdaj je iz mene prišel tako močan krik, ki si ga nisem nikoli predstavljala. Vsi so obstali. Tvoj ati je bil na smrt prestrašen. Težko pričakovan trenutek je končno prišel. Bila sem sposobna samo še pomisliti: »Prosim, naj se že konča!« Caro je rekla: »V banjo!« Ampak bilo je prepozno, saj je bila voda že hladna. Dali so me na posteljo. Tako sem si želela, da se rodiš. Minilo je že 13 ur in 9 mesecev. Tako dolgo sem že čakala na ta trenutek. Pritiskala sem tudi med popadki in Ursula mi je rekla, naj počakam, da pride. Glavica se je že pokazala, lahko bi se je dotaknila, vendar z atijem nisva bila pri stvari. Caro zavpije: »Laske ima.« In to s takim glasom, da je Simona hitro zaprla okna, da ne bi prestrašili sosedov. Zdaj sem bila v stiku z najglobljo energijo Mame Zemlje. Nikoli se še nisem počutila tako povezano kot takrat, hvala! Končno si prišel ven, v moje naročje.
Ko sva z atijem obujala spomine, sem bila prepričana, da je iztis trajal 5 minut. »Ne, ljubezen moja, 3 minute so bile. In babica te je morala ustaviti, ker si pritiskala tudi, ko nisi imela popadka.« Zame se je porod končal, ti si bil tu, poroditi sem morala samo še posteljico. Preživela sem to pekočo bolečino (orig: círculo del fuego) ob porajanju glavice skozi presredek (ko sem brala o te sem si milila, pa kaj še!!). Ko smo čakali, da popkovina preneha utripati, so me tolažili in božali, jaz pa sem si želela samo miru, počivati in uživati v tvoji in atijevi bližini. Izgubila sem potrpljenje! Ampak trajalo je še nekaj časa.Pokrili so te z rdečo brisačko, da bi ti bilo udobno. Bila sem tako izčrpana, da se ne spomnim nekaj zadnjih minut. Zamudila sem prvi spogled matere in otroka, o katerem se toliko govori, prve trenutke tvojega življenja. Izgubila sem jih in to mi leži na duši. Ne vem, ali zaradi mojega perfekcionizma ali zaradi občutka, da si tega ne zaslužim. Vem, da moram biti neskončno hvaležna, da sem ti dala rojstvo, za katerega mislim, da si ga zaslužiš, da si bil spoštovan v vseh trenutkih. In da sem rodila naravno in pri zavesti. Najboljše, kar sem ti mogla dati. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se privadila nate, da si v mojem naročju. Videla sem tvojega atija močno jokati (ja, jokal je!). Ganjen, da je dobil sina, očaran nad magičnostjo rojstva in močjo tvoje mamice, očaran nad največjim darilom Univerzuma. Nad tabo! Bil si med nami. Težak 3.750 g in dolg 52 cm. Položili so te na moje prsi, brez težav si se prisesal. Tako pridno si jedel. Ko so te tehtali in izmerili, so naju ločili, nekaj kar bo drugače, če boš dobil bratca. Prav tako kot porod posteljice. Skupaj z atijem smo budni preživeli čudovitih sedem ur. Odlično se je izkazal. Od tega, da mi je bil ves čas v oporo, do tega, da je spekel kruh za vse, ki so bili v hiši. Bil mi je v največjo podporo. Za kar sem še posebno hvaležna. Hvala.
