Moj dojenček 'Zvezdica' - 2. del
--SPREJETJE IZGUBE--
Ginekologinji je uspelo narediti dve fotografiji. Eno od strani, s sklenjenimi ročicami in drugo, kjer spominjaš na arašid. Sence, ki so se videle, so bili verjetno hematomi. »Ne bomo delali nobenih nadaljnjih preiskav. Verjetno gre za kromosomsko napako. Imaš dva zdrava otroka.« Samo to mi je rekla. Drugega tudi ni mogla. To me ni pomirilo. Hotela sem izvedeti, kaj je šlo narobe. Nisem mogla stati križem rok.
Po novici sem nezavedno čakala. Eva mi je razložila tri postopke za nadaljevanje procesa. Abrazijo je s spoštovanjem do mene preskočila, ker je vedela kakšna je moja filozofija življenja. Prešli sva na drug način, na jemanje tabletk, ki povzročijo smrt otroka. Tega nisem razumela. Zakaj jemati te tablete, če utripa ni več? Zakaj bi jemala nekaj, kar ni dobro zame in kar se je že zgodilo. Poleg tega verjamem v čudeže. Vedno bom verjela. Prebrala sem veliko zgodb o dojenčkih, ki so se rodili brez utripa in so se po stiku z materjo čudežno vrnili nazaj v življenje. Kljub temu si nisem zatiskala oči. Bile sem realistična. Že od začetka sem čutila, da nekaj ni v redu. V mojem primeru jemanje tablet, da te ubijem zdaj, ko ni več utripa, ne bi imelo nobenega smisla. Po tej tabletki se v dveh dneh odpreš in plod se izloči. »Lahko ti jih damo za domov. Te tablete se ne dobijo brez zdravniškega recepta, ker so abortivne. V glavnem jih ženske vzamejo tukaj in ostanejo nekaj časa v bolnišnici pod kontrolo. Tebi jih lahko dam in čez nekaj dni, ko boš prišla k sebi, jih lahko vzameš,« mi je rekla Eva. »V redu. Za vsak slučaj jih bom vzela. Če jih ne bom uporabila, jih bom prinesla nazaj.« »Čez nekaj dni...čez nekaj dni.... «, sem razmišljala. Kako bom v čez nekaj dni sprejela dejstvo, da sem te pravkar izgubila? Ali gre to tako hitro? In kaj bo potem?
Nadaljevala je z razlagami. Te slike ne bom pozabila nikoli. Sedela sem v črnem naslonjaču, v pol osvetljenem prostoru. Sobe se skoraj ni videlo, niti zapiskov na mizi ne, prostor je razsvetljevala le namizna svetilka. V tistem naslonjaču sem se počutila tako majhno, v glavi pa mi je mrgolelo od različnih misli. Bila sem kot palčica, medtem, ko je razlagala. Končno mi je uspelo, da sem se spet osredotočila nanjo. »Predpisala ti bom dve vrsti analgetikov, ki delujeta na dveh različnih nivojih. Vzeti moraš oba.« Potem se je obrnila in me pogledala naravnost v oči: »Ni ti treba trpeti.«
»Ni ti treba trpeti.« Ta stavek se mi je vrtel in vrtel v glavi. »Ni ti treba trpeti.« Kako za vraga ne bom trpela! Ravnokar sem izgubila otroka! Kaj je narobe s tem svetom?!
Vem, da je Eva imela dober namen. Hotela je, da razumem, da mi ni treba prenašati še fizičnih bolečin, ker je že tako dosti hudo. Za to sem ji hvaležna, čeprav sama to dojemam drugače. Mislim, da se preveč bojimo bolečine, trpljenja in občutenja. To ni zdravo. Po mojih izkušnjah fizična bolečina pomaga pri psihičnem prebolevanju. Če ne čutimo telesa, se osamimo, oddaljimo se od resničnega dogajanja. Popačimo realnost. To ne gre na dolgi rok. Nezavedno se izogibamo bolečini, namesto, da bi se soočili. Bolečina pomaga, pomaga.
Zame je bilo pomembno le, da bi se lahko rodila z vsem spoštovanjem in ljubeznijo, tako kot tvoja bratca. V toploti doma, obkrožena z vsemi, ki te imajo radi in te ne bodo nikoli pozabili. Najbolj pa sem si želela, da bi ostala z nami, v našem domu. Da bi spoštljivo ravnali s tvojim telesom, kot s svetinjo, kar tudi si. Darilo Univerzuma. Prepričana sem, da se v bolnišnici ne bi zgodilo tako. Kaj bi naredili tabo? Kam bi te odnesli? Kje bi končala? Kako bi živela s to mislijo? Zdaj vem, kje si. Vidim te rasti, nežno in subtilno, v koreninah našega doma. Zdaj vem, da sem to odločitev sem sprejela že davno, ko se prebrala zgodbo o prijateljici, ki je tudi izgubila otroka. Pri prebolevanju sta ji pomagali neskončna ljubezen in spoštovanje. To sem želela tudi sama, zate, zase, za vse nas. Kje bi bil oče, če bi se odločila drugače? Izločen bi bil in tega si nisva želela.
Ko sem čakala na tvojega očeta, da mi prevede vse kar so mi razložili, mi je bilo že jasno kaj bom storila (čeprav sem na trenutke dvomila). Podpisala sva papirje. Stopila sem v čakalnico. »Kdaj boš vzela tablete?« me je vprašala sestra. »Ehhh, ne vem.« »V četrtek?« Še enkrat sem rekla: »Ne vem, moram premisliti. Mislim, da so mi dovolili, da jih vzamem domov.« Bila je čisto zmedena. »Vprašajte zdravnico, če želite,« sem dodala. Dali so mi tablete, ki jih nisem nikoli uporabila.
Papi je bil žalosten. Pri njem je trajalo manj časa, da je prebolel. Razumel in sprejel je takoj. Zelo žalostno. »Zakaj se nama je to zgodilo?« »Ne vem,« sem odgovorila. Objela sva se. Potočila nisem niti solze. Bila sem v šoku. Bilo je resnično, zgodilo se je. Nekaj je šlo narobe. Ne, ne more biti res! Ja, res, je.
Doma sem se povezala s prijateljicami, ki se spoznajo na te zadeve. Zakaj se to zgodi? Ginekologinja mi je rekla, da ne bodo naredili nobene preiskave. Da je vse v redu in, da imam dva zdrava otroka. Ne, pardon, nimam dveh zdravih otrok. Imam dva zdrava sinova in mrtvo hčer, ki je še vedno v meni.
Zelo sem hvaležna Patricii, ki mi je bila v veliko pomoč. Dala mi je veliko nasvetov. Kako prepoznati infekcijo, kdaj iti v bolnišnico, kako čakati in še veliko več. Hvala! Svetovala mi je tudi katere preglede naj opravim, da bom bolj mirna. Mislila sem, da bi bilo dobro, da jih naredim, ko bo že vse mimo, pa mi je razložila, da bi bilo boljše zdaj, ko sem še noseča. Ja, bila sem še noseča. Moje telo še ni zaznalo izgube, še vedno je funkcioniralo kot v nosečnosti. Hormoni in slabo počutje, ki so značilni za prvo trimesečje (to je trajalo točno 12 tednov). To je najboljši trenutek, da opraviš preiskave. Če je kaj narobe, se bo zdaj videlo.
Naslednje jutro sem šla k osebnemu zdravniku na pregled ščitnice in krvi. Imela sem srečo. Opravila sem vse preglede, ki jih je priporočila Patricia.
Veliko sem razmišljala in v meni se je začenjala pojavljati tesnoba. Kaj, če grem ven iz hiše in začnem krvaveti v trgovini? Ali na obisku? Ali na sprehodu? Ali še hujše, kaj če se kaj zgodi, ko bom z otrokoma? Ne smem več ven iz hiše. Zaradi slabega počutja tudi nisem imela želje niti moči za karkoli.
V resnici je čakanje težko, zelo težko. Ali naj vzamem te preklete tablete? Še dobro, da se je stanje čez dva dni normaliziralo. Nič se ni zgodilo. Moj dojenček in jaz sva potrebovala čas. Zgodilo se bo, ko bo čas za to. Virtualno je bila z menoj tudi Marta. Bila je ob meni, čutila sem njeno podporo, modrost in nežnost. Vse to mi je pomagalo, da sem se počutila sigurno pri svoji odločitvi. Ob meni sta bili dobra profesionalka in dobra strokovnjakinja. Noben drug mi ne bi mogel dati več varnosti in zaupanja.
Imela sem čas, da sem vse pripravila. Kje jo bomo pokopali in kaj bomo posadili. Ni bilo težko. Izbrala sem magnolijo. Zaradi vonja, lepote in veličine v katero se lahko spremeni. Bolj težko je bilo izbrati prostor. Vedno imamo težave, kam na vrt posaditi še kakšno drevo. Tokrat sva se oba strinjala. Pred kuhinjsko okno, kjer jo lahko vidim vsak dan, kako raste. Super, zraven hruške. Kasneje sem prebrala knjigo, ki mi jo je podarila babica ˝Govorica rož. Magnolija pomeni dostojanstvo. Ne bi mogla izbrati bolje! Vse kar sem doživela v tem procesu, od podpore do socialnih sprememb, je temeljilo na dostojanstvu in spoštovanju.
Bila sem razdražljiva, slabe volje in jezna. Tudi fizično sem se počutila slabo. Kakšna frustracija, nosečnost, ki ne vodi nikamor. Kako nepravično, da se počutim slabo za nič. Ampak ni res. Ti, moja mala draga princesa, si me v tem kratkem času toliko naučila. Ni ti bilo treba biti tukaj niti minuto več, niti minuto manj. Moje srce se je v tem času razširilo do neverjetnih razsežnosti. Zdaj sem bolj sočutna, bolj občutljiva, bolj brezpogojna. Skratka, boljša oseba.
Dnevi so minevali. Vsi najbližji so bili v skrbeh. Mislili so, da je slabo imeti mrtvega otroka v sebi. Ampak, zakaj? Tega ne razumem. To je moja hčerkica in potrebujeva čas. Vso zgodovino človeštva poteka to tako. Ne boli me imeti jo v sebi, boli ker v njej ni več življenja. Babi me je vprašala: »Čakanje je težko, kajne?« »Ja, ampak še težje bi bilo misliti kaj bodo storili z njo, če bi se rodila v bolnišnici. Ne bi mi pustili, da jo vzamem domov in verjetno bi končala v košu za smeti.« Kako surrealističen je ta svet. Kako brezčutni so postopki. Razumem, da se morajo zdravniki zaščititi pred bolečino, ki jo gledajo vsak dan. Ampak človečnost je na prvem mestu! Zakaj takšna potreba po kontroli? Vsak mora svobodno izbirati kar si želi in hoče. To še posebno velja za osebne, občutljive in boleče stvari. Zaprtost ne pomaga nikomur. Sploh pa ne materam, ki jih prisilijo, da hitro ukrepajo in jim ne pustijo časa, da premislijo in se potem odločijo. Hočejo se izogniti bolečini, pogledati stran, ampak brez soočenja z bolečino in joka, ta ne bo minila. Skrivati bolečino ni zdravo. Še posebno pri smrti najdražjih.
Dobila sem rezultate preiskav. Ugotovili so slabokrvnost, ostalo je bilo v redu. Pomirila sem se. Jasno je bilo, da so 3 nosečnosti v manj kot treh letih in skoraj štiri leta dojenja preveč za moje telo. Na duhovnem nivoju...morala si priti in me naučiti, kar je bilo potrebno, ne samo mene, ampak vso družino.
Govorila sem s Cachú: »Moraš me testirati. Ugotovili so, da sem slabokrvna in ne bi rada, da se zaradi tega kaj zaplete.« Čez 14 dni je Cachú opravila teste in pripravila seznam 20 stvari, ki jih moram jemati. Na tešče sem pila pol litra vode z dvema žlicama kisa in žličko medu. Hvala bogu! Takoj, ko sem to začela piti, sem zakrvavela. Dva dni me je zvijalo kot pri menstruaciji. V petek, 8. maja sem zaslutila, da se bo nekaj zgodilo. Imela sem srečanje društva. Prosila sem te, da ne bi bilo ravno pred srečanjem ali v soboto, ko imava z atijem 8. obletnico. Mojo prošnjo si uslišala.
Na srečanju sem se zvijala od krčev. Skrbelo me je, da je to zaradi energije okolja. Kolegicam sem rekla, da bom mogoče morala oditi. Ob pol sedmih sem dobila zelo močan krč in vedela sem, da je to to. V naročju mi je spal otrok predavateljice. Zdaj je ne morem motiti! Ob 18.37 še en krč. Zaslišala sem notranji glas: »Zdaj moraš oditi,takoj!« Predala sem otroka materi in odbrzela. V avtu sem dobila še en močan krč. V dveh minutah sem bila doma. Parkiram in pozdravim. V hiši so bili obiski. Bili naj bi na vrtu, ampak ne, bili so dnevni sobi. »No, super«, si mislim. Grem v sobo in zaloputnem z vrati. Še en krč. Usedem se v banjo. »Uff, grem rajši pod tuš, tule te ne bom mogla ujeti.« Poskušala sem sleči krilo čez glavo, pa mi ni uspelo. Vstanem. »Kaj pa je to, nekaj rjavega?« Poberem. Bila si ti. Popolna, prelepa. Že jasno izoblikovana glavica, hrbtenica, oči, nogice in rokice. Tudi nos in bradica sta se že videla. Počivala si na moji roki, tako lepa in majčkena. Kakšna sreča, da te lahko držim in kako težko te izpustim. Nočem. Še malo. Hvala bogu, da se je tako izteklo. Vse se je splačalo. Tukaj si, doma, v ljubezni. Bila sem tako mirna, da nisem opazila, da sem sama. Vseeno mi je bilo. Nisem bila sama. Bila se izpolnjena. Bila si z mano, končno. Končno se lahko poslovim. Končno se je čakanje končalo. »Anžeeeee!!!«
Papi je pritekel v sobo. Moški to doživljajo drugače. Rabijo več časa, da dojamejo in da se navežejo. Nam, ženskam, ni potrebno narediti nič. Stik z otrokom je samoumeven, samo, da si, da poslušaš srce v sebi, da hraniš s svojo krvjo, s krvjo polno ljubezni. Vse je naravno, fizična in čustvena navezanost. Moški so sprva navezani ˝le˝ čustveno. Jaz te nisem mogla izpustiti, on te ni mogel gledati. »Ni pomembno, dobro sem, lahko greš, še malo bom ostala z njo.« Večkrat sem te slikala. Kakšen čudež. Smo Boginje. Iz nas se rojevajo angelčki, ni važno kako in kdaj. So najbolj čisto in absolutno darilo.
Zazvonil je telefon. Bila je Nina: »Sporoči Urošu, da pride po Lelé. « »Se je že rodila. Vse je v redu. Hitro je bilo. Tako je lepa.« »Zdaj te pustim v miru. Rada te imam. Se slišiva.«
»Ati, ali mi prineseš košarico, ki je v omari.« »Ali je tale?« »Ja, obložila jo bova s papirjem in jo položila vanjo.« »Uff, kako težko, ne morem je spustiti , še malo jo bom držala.« Tako majhna in tako močna. To je bilo nekaj najtežjega v mojem življenju, položiti jo v košarico in pustiti, da odide, da odidem in sprejmem. Še ena preizkušnja več v življenju.
Samo enkrat jo še pobožam, samo še malo. »Zdaj jo lahko pokopljemo. Gremo otroci.« »Vidiš Jernej, sestrica se je rodila, tukaj je.« »Kako majhna je,« je rekel. »Zdaj jo bomo pokopali in se poslovili od nje, velja?«
Papi je prinesel vse kar smo potrebovali: lopato in magnolijo. Jaz sem nesla tebe, samo tebe. »Otroka, naberita rože, da jih bomo dali k sestrici.« Odtrgala sta vsak svojo rožico in jo vrgla v jamico, rekla adijo in pomahala z rokicama. Jaz sem te položila in potem odšla v hišo, ker se nisem počutila dobro. Ostali so dokončali obred.
Proces se tu ni končal, v resnici se je šele začelo. Še nekaj časa je trajalo, da sem se sčistila in prebolela. Ampak to ni bilo pomembno, ni pomembno in nikoli ne bo, kajti ti, moje darilce iz Univerzuma, si pokopana z ljubeznijo, spoštovanjem in dostojanstveno, tako kot si zaslužiš in tako kot si zaslužimo vsi. Vsak dan gledamo magnolijo kako raste, kako rastemo z njo, zate, draga moja.
Hvala.
