Moj dojenček 'Zvezdica' - 3. del

--PRAZNE ROKE, POLNO SRCE--

 

Spomnim se vožnje iz bolnišnice. Bila sem pod vplivom hormonov in navdajal me je občutek izpolnjenosti. Po žilah, v srcu in duši so se mi pretakali endorfini in oksitocin. Počutila sem se, kot da lebdim. Bila sem popolnoma drogirana, mirna in pomirjena sama s seboj.  Avto je kar letel in domov sem prišla z občutkom polnosti. Ne vem točno, kaj se je dogajalo potem. Ne spomnim se, kdaj  sva šla v vrtec po tvoja bratca. Spomnim se samo, da sem bila polna hormonov, ampak brez dojenčka v naročju. Brez dojenčka, ki bi ga božala, ljubkovala in hranila. Moje prsi so bile prazne. Moje telo ni proizvajalo mleka. Preplavil me je občutek grozne praznine. Sicer sem se počutila dobro, v harmoniji, ampak manjkala si mi ti.

 

Da sem naredila to, kar mi je narekovalo srce, mi je veliko pomagalo. Zadovoljna in ponosna sem, da sem te obdržala doma in da vidim rasti magnolijo pred oknom. Ampak vseeno te pogrešam, tako zelo te pogrešam. Brez oklevanja bi še enkrat izbrala enako pot za slovo od tebe. Brez tablet, na naraven način. Že po naravni poti je bilo intenzivno, kako bi šele bilo, če bi vzela tablete. Težko je biti brez tebe. Pustila si praznino, ki me duši in jo čutim v srcu. Kako bi bilo, če bi mi porušili koktajl hormonov z drogami? V kakšnem psihičnem stanju bi bila zdaj? Nikoli ne bomo vedeli, zagotovo pa bi bilo brez hormonov in povezanosti  s svojim telesom slabše.

 

Spomnim se izpolnjenosti  srca, ki se je širilo in raslo ter zapolnilo vse kotičke mojega telesa, žil in duše. Bilo je toliko kot si mi dala, toliko kot si pustila v meni. Hvala za to izkušnjo, za to preizkušnjo, ki mi je dala neizmerno veliko znanja. Ja, s slabim koncem, ampak oprano s čisto in brezpogojno ljubeznijo. Lahko se ti samo zahvalim, da si prišla med nas in me v tako kratkem času toliko naučila.

 

Težko je opisati poporodno obdobje brez dojenčka, brez tebe. Je skupek različnih občutij, zelo močnih in globokih. Nobeden ti ne prinaša rož, ti ne čestita ali pohvali za dobro opravljeno delo. Vsi me gledajo z žalostnimi in izgubljenimi očmi ter ne vedo kako se obnašati. Zadostujejo pa že sočutni pogledi in prijateljice, ki vedo, da je dovolj že objem in biti blizu. Hvala vsem.

 

Na tej poti nisem veliko jokala. Ampak zdaj, ko prihaja čas tvojega rojstva, je vse spet oživelo in prišlo na dan. Pogrešam te še bolj kot kadarkoli prej. Zavedam se, da sem te izgubila pri treh mesecih in da jih je do rojstva manjkalo še šest. Vsako noč se mi to plete v podzavesti in me prebuja ob 5-ih zjutraj. Danes sem po neskončnih urah bedenja vstala, da končno napišem zadnji prispevek o tvojem prihodu v moje življenje (kar ne pomeni, da je to zadnji spomin  ali zadnja ljubezen, to ostaja za vedno). V predvidenem osmem mesecu nosečnosti sem prebedela mnogo noči. Mnogokrat sem morala v kopalnico, vsaj enkrat na noč. Imela sem zmedene sanje. Veliko moram še razčistiti. Moja nosečnost še vedno traja. Sama sem v tem in ne govorim o tem. Nihče me ne razume in skoraj nihče nič ne ve.

 

Verjetno je to normalno. Preostanek bolečine, ki bo trajal  še naprej, do konca, do tvojega rojstva. Mislim, da se bomo od tega dne naprej spominjali, kdaj smo te izgubili, kdaj naj bi se rodila, kakšna bi bila, koliko bi bila stara, kaj bi ti bilo všeč. Končno.

 

Čutili smo, da si punčka. Tokrat ne samo jaz, tudi tvoja teta Caro, tvoja botrca in Babi. V trenutku, ko smo ta izgubili (v resnici že veliko prej), smo razmišljali o tvojem imenu. O Maruši. Ime mi je zelo všeč, ponese me k najglobljim koreninam matere Zemlje. Je tudi edino žensko ime, ki obstaja tako v Sloveniji kot Galiciji. Zaradi vsega tega sem si te želela klicati tako. Ko sem pripravljala košarico s tvojimi stvarmi, sem vprašala Papija kakšno ime naj ti dava ˝ Dojenček zveni tako neosebno. ˝Maruša,˝je odgovoril. ˝Maruša? ˝ Zveni, kot dajanje imena nečemu, ki nikoli ne bo živelo. Zveni zelo kruto. Rabila sem čas, kar nekaj mesecev, da sem te nazivala po imenu. Rabila sem čas, da sem razumela, da moraš imeti ime in identiteto, ki si jo zaslužiš. Da se te bomo spominjali, ni važno ali si tu ali te ni. Vedno boš Maruša, moja draga Maruška, moje darilo Univerzuma.

 

Ravno danes je 11. november, ko bi verjetno že bila v mojem objemu. Ni načrtovano, prav je, da se konča s tem prispevkom. Rodila naj bi se 17. novembra. Tvoja bratca sta se rodila en teden pred načrtovanim datumom, tako da bi te 11. novembra zagotovo imela v svojem naročju in te ljubkovala v nedogled. Z vsakim pogledom bi bila bolj in bolj zaljubljena vate. Božala bi te in občudovala vsak delček tvojega teleščka, te vonjala in poljubljala. To so magične stvari, blagoslov rojstva zdravega otroka ob pravem času. Moč ženske in veličina rojstva. Najbolj sveta in čista stvar, ki sem jo kdajkoli izkusila. Med nama je bilo drugače, bila sem močna, bilo je posebno, vendar te pogrešam. Izgubljam se v svojih mislih, v svoji žalosti in samoti. Razžalosti me, ko vidim majhno punčko v svoji bližini, pri prijateljih ali v trgovini. Tudi ti bi bila lahko tukaj ob meni. Žalosti me pogled na nosečo žensko v zadnjem trimesečju. Tudi sama bi bila zdaj v teh mesecih.

 

So trenutki, ko me preplavijo strahovi. Iracionalni, nerealni, nori. Materinsko me obseda, kliče me iz vsake pore. Opažam, da me je nedolžnost zapustila, tako kot ti. Vsa iluzija je prežeta s bojaznijo. Poraja se mi tisoč vprašanj. Bom še kdaj rodila doma? Bo moja babica imela čas? Toliko sreče ne morem imeti pri vseh porodih.Ali bi imela prezgodnji porod? Ali carski rez? V bolnišnici? Bi bil otrok zdrav? Kako bom preživljala nosečnost? Bo težko? Polno strahov? Kako bi to vplivalo na razvoj otroka? Se splača? Ali postajam egoistična?

 

Želja biti mama me stalno spremlja, me obseda, me teži in žalosti. Papi noče več otrok. Ne moram si predstavljati, da je to zadnja izkušnja materinstva.  Da bom ostala s temi zadnjimi občutki. Ali res? Ali se bo tako končalo? Vem, da je še čas, da ne smem obupati, da je še veliko življenja pred mano in nikoli se ne ve. Vse to vem, ampak ti mi manjkaš, in to ne pomirja moje duše, jo samo utruja.

Hvala, da si me toliko naučila, da si mi pomagala postati boljša oseba, bolj sočutna in odprtega srca. Hvala, da si tam, pri ostalih mojih angelih, da nas čuvaš, vodiš in varuješ. Hvala, da si obstajala in da si bila. Hvala.

 

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe