Porodna zgodba Arancha

 

Po izračunih naj bi rodila 16. novembra. Govorili so mi, da je možno tudi kasneje, ampak temu nisem verjela. Tudi njegova sestra je prišla na svet 5 dni pred rokom. Celo nosečnost sem si to želela in želja se mi je izpolnila. V 34 tednu sem se neko jutro zbudila z rahlimi krči, ki so se ponavljali v naslednjih dneh. Popadki, verjetno lažni, so bili včasih boleči in pogosti. Nekaj noči nisem zatisnila očesa. V noči s petka na soboto, na začetku 38 tedna, se je ponovilo, v nedeljo spet, ponoči pa je bila že prava žurka. Pomislila sem: » Začelo se je zares.« Istočasno sem opazila tudi sluz. Nekaj dni sem bila tako, misleč, da je to potrebno, da bo potem vse bolj hitro. Da bom ena od srečnic, ki pridejo v bolnišnico že skoraj odprte, ne da bi za to vedele. Kakšna naivnost!

 

Prišel je četrtek, 7. november. Zaradi krčev vso noč nisem spala in tistega dne popadki niso prenehali. Niso bili redni, tudi pogosti ne, ampak so me pa kar boleli. Pomislila sem, da tega ne bom zdržala, če otrok ne pride na svet do mojega rojstnega dne (11.11.). Sluz je bila rjavkasta s sledmi krvi. Kljub vsemu sem vse delala normalno še naprej. Šla sem na sprehod, potem po hčerko v šolo, malo sva se še igrali...Nekaj čez deseto uro zvečer smo šli spat. Punčko sem uspavala, da je mirno zaspala. Tudi sama sem poskušala zaspati in se odpočiti, vendar je bilo nemogoče. Močno me je bolelo, poleg tega pa je še dojenček začel protestirati. Brez predaha se je premikal in vsak premik me je zabolel in povzročil še bolj boleč popadek. Vstala sem in po eni uri, ko sem videla, da se popadki nadaljujejo na vsake 4-5 minut, rekla fantu naj tudi on vstane in mi pomaga. Ura je bila nekaj čez eno. Trajalo je že več ur, vsakič je bolj bolelo in popadki so si sledili na vsake 4 minute. Stuširala sem se, misleč, da bo kaj boljše, ampak popadki so postali še pogostejši  in še bolj boleči. Odločila sva se, da pokličeva babico. Bilo mi je nerodno poklicati ob taki uri, ampak počutila sem se nesigurno. Prišla je ob štirih in me pregledala. Bila sem odprta 3-4 cm. V resnici se je porod že začel, predporodno obdobje je bilo že mimo. Šlo mi je dobro, potrpežljivo še naprej! Ker sem popadke lahko prenašala le v stoje, oprta z rokami na mizo in fanta, sem bila že zelo utrujena. Poskušala sem na vseh štirih, z žogo za pilates, potem kleče na kavču. Postalo mi je slabo. Pomislila sem na porod moje punčke, ko sem bruhala brez konca. To se ne sme ponoviti. Povedala sem Anabel, ki me je vprašala, če imam kakšno mint dišavo. »Ne nimam.« »Kaj pa ustno vodico?« »To pa imam.« Vzela sem stekleničko in vsakič, ko mi je hotelo postati slabo, sem malo posnifala. Kakšna slika; z eno roko na mizi, s krožnim vrtenjem zadnjice ob vsakem popadku in s snifanjem stekleničke z ustno vodico. Kljub temu  sem izbruhala večerjo. Sem pa bruhala samo enkrat, vsaj to.

 

To je trajalo do sedmih, ko me je Anabel spet pregledala. Odprta sem bila 6 cm. Zdelo se mi je prepočasi. Rekla mi je, da je vse normalno, da imam dober ritem in da bo šlo zdaj hitreje. »Začni razmišljati kdaj hočeš v porodnišnico!« Odgovorila sem ji, da na točki brez vrnitve. Nisem si želela, da bi se proces prekinil. To me je vedno skrbelo, da bi že skoraj rodila in bi potem  premestitev v porodnišnico zaustavila porod. Svetovala mi je naj počakam do devetih zjutraj, da pridem v času nove izmene. »Velja!« Nisem računala, da bi do zadnjega ostala doma. Bila sem mirna, nisem več razmišljala, da bi se proces lahko zdaj ustavil. Zdaj sem si želela v porodnišnico. Bila sem zadovoljna s potekom, ampak, ker sem bila streptokok B pozitivna, sem si hotela biti v porodnišnici pravočasno za prejetje antibiotika, pa tudi, da kontrolirajo otroka.

Popadki so se nadaljevali. Hčerka se je že zbudila. Ko smo ji povedali, da bo bratec vsak čas tu, je bila čisto mirna. Sama si je naredila zajtrk, potem je dala lupčka meni in še enega na trebuh. Poklicali smo mojo mama, da naj pride ob devetih. Vse je bilo pripravljeno.

Ob osmih je Anabel rekla, da je opazila, da se spodaj veliko dogaja in, da me bo še enkrat pregledala, če bova morali prehiteti plane. Bila sem odprta 8 cm. »Dobro, lahko nadaljujeva s prvotnim planom.«  Poklicala sem v porodnišnico in jim povedala, da prihajam. Odlično. Ko je prišla mama, smo šli. Ustno vodico sem pustila doma, čeprav sem jo naprej hotela vzeti. Vzela pa sem dve moji blazini, grelno in tisto s semeni.

 

Popadki so se nadaljevali v avtu, v porodnišnico in niso več prenehali. Vse se je poklopilo. Osebje je bilo zelo prijazno. Babica, ki me je spremljala mi je rekla, da mi bodo dali antibiotik. »Prav.« Želela sem, da mi ga dajo v zapestja in ne v roko, da me ne bo motilo. Še enkrat me je pregledala, odprta sem bila 7 cm. Dobro, centimeter gor ali dol. Dala sem ji porodni načrt in potem so me odpeljali v porodno sobo. Spremljala naju je prijazna sestra. Oblekla sem si spalno srajco, na sebi pa sem obdržala pajkice v katerih sem prišla. Bila sem super moderna :). Ko je prišla babica sva še nekaj spregovorili o porodnem načrtu, potem je ugasnila luči. Prinesli so posodo z vodo, ustvarili prijetno vzdušje ter mi pomagali pri nekaj popadkih. Nato so mi ogreli blazino s semeni, me masirali in naučili še mojega fanta. Bila sem zelo mirna, tiho sem govorila, vse mi je bilo zelo všeč. Spremljali so me telemetrično, tako kot sem prosila, seveda. Babica naju je pustila, le sem in tja me je prišla pogledat. Videla je, da sem že zelo utrujena, še vedno sem bila namreč na nogah. Svetovala mi je druge položaje, da si spočijem, ampak vedno sem bila spet na nogah. 

 

Čas je mineval. Bila sem izčrpana. Tam sem bila že tri ure, začelo pa se je že doma, pa še en teden lažnih popadkov, pa že dve noči brez spanca. Koliko še?? Meni se je zdelo, da se nikamor ne premakne. Babica je videla, da sem obupana in to ni bilo dobro za potek popadkov. Predlagala mi je nekaj za pospešitev (po protokolu je to vsake 4 ure). Odprta sem bila 8 cm. Po treh urah v porodnišnici samo 1 cm več!! In enako kot sem mislila, ko sem odšla od doma. Obupovala sem, utapljala sem se, čisto zares!! Ni bilo napredka. Pri naslednjem popadku sem morala sleči pajkice, ki so me naenkrat začele zelo motiti. Z rokami sem bila naslonjena na stol, ko je naredilo KLIK, počil mi je mehur. Vstopila je babica, videla je, da sva v redu. Prijela me je za roko, da sem vstala. »Ali si mi pustila kaj noter?« sem jo vprašala. »Ha, ha, ne to je dojenček.« Bil je spodaj in takoj sem začutila željo po pritiskanju. Kljub temu, da me je začel boleti še jajčnik, sem na novo oživela.  Večkrat sem se spomnila mojega prvega poroda, ko sem med odpiranjem, z epiduralno anestezijo, ležala kot, da sem v dnevni sobi in gledam televizijo. Še carski rez se mi zdi manj strašen. Imela sem trenutke, ko sem bila zaradi tega čisto na tleh.

 

Torej, imela sem željo pritiskati, pritiskati pri vsakem popadku. Za vsak primer so mi dali drugo dozo antibiotika. Šla sem na posteljo (bila je taka, ki je omogoča različne položaje). Bila sem na kolenih in s telesom na žogi za pilates.  Nekaj časa se pritiskala tako, potem sem se utrudila. V sobi sta bili poleg fanta še babica in sestra. Spodbujali so me, predlagali položaje in mi pomagali. Ulegla sem se pa ni bilo nič boljše, potem sem dvignila eno nogo, tudi nič. Jokala in kričala sem pri vsakem popadku. Sestra mi je rekla, da naj ne kričim toliko z grlom, ampak s prsnim košem, da me ne bo drug dan bolelo grlo. V tem trenutku mi je bilo to bolj malo mar. Babica me je še vedno spodbujala, ampak postala je bolj resna. Naj na bom tako zakrčena, naj se sprostim in naj se ne bojim pritiskati. V nekem trenutku nisem mogla več pritiskati, bila sem izčrpana. Predlagala je, da uporabimo silo teže, da poskusim ob drogu. Ob vsakem popadku sem se prijela za drog in počepnila ter pritisnila. Pritiskala in pritiskala sem, pa ni šlo. Čutila sem že glavico, videli so jo že, ampak ni šlo. Bolel me je tudi spodnji del trebuha, kjer imam brazgotino od šivanja. Malo sem se ustrašila in pomislila, kaj pa če se raztrga maternica. To sem omenila babici, ampak ni bila videti zaskrbljena. Ko sem videla, da je mirna, sem se nehala sekirati. Torej, samo mirno. Spet me je začela spodbujati. Bila je pripravljena, če bo šla glavica ven, bo šlo vse. Prihaja!! Je že zunaj!! Zdaj sem se sprostila. Anabel mi je rekla, da me bo pri iztisnem popadku hotelo preparati na dvoje in da bom čutila pekočo bolečino. Nič od tega nisem čutila. Samo velik pritisk v zadnjici, kot da bi dojenček prišel od tam.

 

Dobro, glavica je bila zunaj. Potem babica reče: »Moram prerezati.« Zakričala sem: »Neee!!« Nismo prišli tako daleč, da bi zdaj rezali presredek. Ampak ni bilo to. Popkovina je bila ovita tako, da je ni mogla izvleči. Bila sem razočarana. Želela sem si, da bi jo pustili dokler ne preneha utripati, ampak, če ne gre, ne gre. Nadaljevala sem s pritiskanjem, čeprav mi je rekla naj preneham. Poskušala sem, ampak nisem mogla. Prišel je ven in dali so mi ga na prsi. Bila sva skupaj, z mojim otročičkom!!! Bil je ves moder in zguban, čudovit! Ura je bila 15.10, 8. november, 38 tednov in 6 dni. Iztis je trajal dve uri, čeprav se mi je zdelo celo večnost. Dobro, to sem si tudi želela. Niso me priganjali kot pri prvem porodu, ko mi niso dali niti 15 min.

 

Bila sem v oblakih, ampak treba je bilo naprej. Bolnišnični protokol je natančno določen in s tem sem se strinjala. Dali so mi oksitocin. Nič me ni zabolelo in skoraj mi ni bilo potrebno več pritiskati. Spodaj me je bolelo. Bila se raztrgana. Rekli so mi, da v nožnici in zunaj, ampak, da je to normalno. Morali so me zašiti. Dali so mi lokalno anestezijo. Čutila nisem nič, niti vboda niti šivanja. Bila sem med oblakih. Večkrat so me kaj ogovarjali ali spraševali, pa nisem nič opazila. Samo, da sem imela svojega otročička. Raztrganina, ki je bila 2. stopnje, se je dobro zacelila in me skoraj nič ne moti.

 

Moj otročiček je bil nemiren in slinil se je kot polž. Poklicali smo pediatra. Ko je prišel, so malega odnesli v sosednjo sobo. Njegov oče je bil z njim, jaz sem gledala od daleč. Upala sem, da se ne bo ponovila zgodba s prvega poroda. Vzeli so mu kri, vse je bilo v redu. Zdelo pa se je, da ima težave z dihanjem. »Neee!!« Enako kot pri moji punčki, ki je bila en dan na intenzivni negi, v cevkah, s sondami, z umetnim mlekom in SAMA. Hvala bogu, to ni bilo potrebno, bo pa na opazovanju, ampak ostal bo z mamo, s kožo na koži.

 

V porodni sobi smo ostali sami. Kakšno veselje. Babica mi je rekla, da naj poskusim dojiti. Tam smo bili tri ali štiri ure, preden so nas odpeljali v zgornje nadstropje. Preden smo šli gor so ga namazali in mu dali vitamin K. Prišel je še pediater, ki je ugotovil, da je vse v redu. Babica mu je povedala mojo željo, da bi se izognili cepljenju proti hepatitisu B. Odgovoril je, da mi to odsvetuje. Rekla sem, da bom še premislila.

Na obisk je prišla moja družina. Moja punčka je spoznala svojega bratca. Ostali so nekaj časa, potem sva bila spet sama. Ponoči je več ali manj sesal, nisva veliko spala. Zjutraj se je zbudil čisto svež, me resno pogledal, pogledal dojko in začel sesati. Po tem ni več hotel nehati. V sobo sta prišli babica in sestra, da bi mi pomagale pri dojenju, ampak ni bilo potrebno.

 

To je to. Zadovoljna sem z vsemi odločitvami. Da sem bila v času odpiranja doma, z izborom porodnišnice... Zelo sem hvaležna Anabel in babici v bolnišnici, ki sta me spodbujali, ko je bilo potrebno, sestri za prijaznost in pediatru, ki je vedel kakšne so potrebe mojega otroka. Hvaležna sem tudi fantu, ki je stoično prenašal moje popadke. Hvala društvu Apoyocesáreas za podporo in znanje, ki so mi ga posredovali. Hvaležna pa moram biti tudi za rojstvo hčerkice, za porod pri katerem ni šlo vse kot po maslu (carski rez in kasneje infekcija), pri katerem sem se veliko naučila.

 

Na koncu še velika zahvala obema mojima otrokoma, biti njuna mama je največja sreča.

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe