MAMICE ZA MAMICE

 

Porodna zgodba Edina

 

Hm, vedenje, da se nam boš pridružila mi ni prinesla velikega navdušenja in veselja, saj sem po prvi izkušnji imela vse preveč zamer do nosečnosti, poroda in materinstva nasploh, ki jih še vedno nisem prebolela in pozabila. Ker je bil tvoj bratec večkrat osamljen, sva se z atijem odločila, da te kljub strahovom obdrživa, v veri, da če sem preživela enkrat, bom pa še enkrat. 

 

Nosečnost s teboj je bila zelo težka. V prvih mesecih sem dobila bakterijo streptokok, ki je povzročila, da sem se v 4. mesecu nosečnosti odprla za 3,5 cm in sem imela neredne popadke. Nosečnost je bila kritična, preglede sem imela vsakih 14 dni. Ginekologinja mi je vsakič rekla naj zdržim še 2 tedna. V 26. tednu sva morali v bolnico, ker nama je grozil prezgodnji porod, kjer sva prejeli zdravila za razvoj pljuč. Dobila sem navodila za popolno mirovanje. Joj, kako je to težko, ko se ravno v tem trenutku seliš, pa še 5-letnega fantka, ki je vse prej kot miren, imaš doma. Ampak, hvala bogu, zdržali sva vse do 40 tedna. Imela sem pregled na predviden dan poroda, 29.07.2012, čutila sem da se že nekaj dogaja.

 

Ob prihodu v bolnico, ko sem zagledala babico, ki je bila prisotna pri prvem porodu, se mi je želodec obrnil. Začela sem jokati, ko sem jo zagledala. Strah je premagal vse, popadki so se ustavili, misel na to, da bo spet ona prisotna pri porodu je zameglila vse. Mi je rekla, tako kot prvič: ''Ko ne boste mogli več zdržati doma, pa pridite.'' Na poti do doma sem jokala histerično, klicala sem moža in prišlo nama je na misel, da bi šla rodit drugam. Mož me je miril in mi zagotovil, da takega odnosa ne bo dovolil več, saj je bilo prvič prehudo. Od strahu se je porod ustavil in se zavlekel 2 dni čez rok.

 

01.08.2012 sem ob 21:30 začutila močno bolečino v trebuhu. Takoj sem vedela, da je to to. Čez pol ure ponovno in tako do 23-ih. Odšla sem v kopalnico, se pripravila in prišla v porodnišnico ob 23:55. Po opravljeni birokraciji in prvem pregledu, po spoznanju, da je v službi druga babica, sem se sprostila. Babica mi je rekla, da se porod lepo odvija, vendar po prvi izkušnji nisem nič prepustila naključju. Takoj sem zahtevala epiduralno. Babica me je skušala prepričati, naj je ne vzamem, vendar je bilo vse zaman. Preveč sem se bala, da se bo zgodba ponovila. Medtem, ko smo čakali anesteziologa, sem prosila za klistir. Povedali so mi, da ni več obvezen, vendar sem si ga želela. V stranišču sem imela tako intenzivne popadke, da nisem vedela, ali bom rodila ali samo spraznila črevesje. V porodno sobo sem prispela malo po 1 uri, kjer sta me čakali anesteziologinji. Popadki so bili zelo intenzivni, močni, sledili so si v razmaku od 4-5 min. Ves čas sem hodila po sobi, opirala na rob omare... Ker sem prvi porod preležala, se nisem pustila prepričati, da se uležem. Nato mi je anesteziologinja rekla, naj se uležem na bok, da mi vstavijo kateter. Ko je popadek minil, sem se zvalila na bok, potem pa je sledil šok. Anesteziologinja je samo rekla, da je za anelgezijo prepozno, da naj pobožam laske?! Nisem mogla verjeti. Kaj?! Kakšne laske, jaz hočem epiduralno!! Babica je samo rekla, naj pomagam otroku na svet, ob naslednjem popadku potisnem. Jokala sem ves čas. Čakala sem zdravnico, nisem vedela, da porod vodi babica, pa sem drugič rojevala.

 

Po treh popadkih si bila zunaj, točneje ob 1:55. Prvi vtis, ko si mi ležala na trebuhu je bil: ''Blaž, poglej jo.'' Nisem mogla verjeti, da je lahko tako hitro konec. Solze so lile in lile, ne vem več ali od sreče ali šoka, da je že konec. Prvič sem bila na porodni mizi 10 ur. Po eni uri sem tokrat normalno vstala, se stuširala, po 2 urah sem po turško sedela in dojila svojo ljubico. Neverjetno, prvič po porodu sem rekla nikoli več, drugič pa so bile moje besede: ''Takih še 10!''.

 

Za zaključek pa še besede mojega sina, ko jo je prišel prvič obiskat, dal ji je ime in ji rekel: ''Sedaj pa nikoli več ne bom sam!''. Hvala bogu, da sem bila toliko pogumna, da sem se prepričala, da te obdržimo, sedaj smo popolni.