Porodna zgodba Andreja
Moja nosečnost je bila prostovoljno preživeta večinoma doma na kavču in v postelji, opremljena pa sem bila z odličnimi knjigami in seveda s skrbnim možem in družino, ki so poskrbeli zame. Prostovoljno sem se za to odločila zato, ker sem pred tem že imela spontani splav v osmem tednu in ker sem bila noseča z dvojčkoma.
Nosečnost je potekala brez težav. Počutila sem se dobro, mali pikici sta se tudi dobro razvijali in vse je potekalo lepo. V 20. tednu pa je ena pikica začela zaostajati pri rasti za drugo. In z vsakim tednom se je razlika povečevala. Zato me je moja ginekologinja napotila v porodnišnico, kjer so me spremljali in res pozorno skrbeli za nas. V 35. tednu sem bila hospitalizirana in nadaljna dva tedna sem se počutila res odlično v rokah čudovitega osebja v porodnišnici. Redno so spremljali razvoj in niso našli vzroka za zaostajanje v rasti, naredili so celo amniocentezo, vsi testi pa so pokazali, da je vse normalno. Zaradi neznanega vzroka so se v 37. tednu odločili za carski rez. Nekaj dni prej so mi povedali, kdaj bodo opravili poseg in mi seveda vse razložili. Bil je petek zjutraj, ko so opravili vse potrebno (klistir, britje, ctg), da sem bila pripravljena na porod. Vse je potekalo zelo hitro in tudi zame presenetljivo sproščeno. Dobila sem polno anestezijo in ne lokalne, ker je bil porod dvojčkov, kjer se včasih rado zaplete. Zaspala sem in v zelo kratkem času je bilo vsega konec in v isti minuti sem postala mama hčerki in sinu.
Čudovit občutek. Neopisljivo. Popolno. Ves čas sem samo jokala. Sreča. Ne glede na to, da sem imela carski rez, operacijo s popolno anestezijo, sem se počutila zelo dobro. Ni me veliko bolelo, imela sem veliko željo, da sama poskrbim za higieno, vsega sem se dobro zavedala, saj imajo nekatere ženske težave s spominom. V glavnem, lepa izkušnja. Sem se pa počutila grozno, saj še nisem videla svojih dragih otročkov, saj sem bila sama na intenzivni negi, maladva pa tudi. Naše srečanje se je zato zgodilo šele 23 ur po njunem rojstvu. Popolna sreča, neizmerna hvaležnost. Takoj, ko sem ju lahko vzela v naročje, smo se začutili in moje zelo suho telo se je odzvalo in od tistega trenutka dalje sem ju dojila še deset mesecev. Lepa izkušnja, ki se ne more primerjati z ničemer.
