Porodna zgodba Nina - Darilo

 

Predviden datum poroda je bil 24.7.2013. Ves čas svoje nosečnosti sem si želela, da bi prišel nekaj dni prej, da ne bi vsak dan po tem datumu nestrpno čakala, kdaj te bom objela. Tvoje spočetje je bilo darilo za naju z atijem, saj sva dva meseca pred tem izgubila eno življenje. Strah 

me je bilo, da ne bom mogla spet kmalu zanositi, pa me je ginekologinja mirila, da bom, ko bo telo pripravljeno, že vedela. In res, novica, da se nama boš čez 9 mesecev pridružil, je prišla ne dolgo za tem insprejela sva jo s srečo, veseljem, pa tudi s strahom, kako se bova spopadla s starševstvom. Nisva vprašala, kakšnega spola boš, želela sva si, da ostane presenečenje, saj sva vedela, da boš ljubljen, ne glede na to ali boš punčka ali fantek.

 

Moja nosečnost ni bila lahka. Redila sem se, zatekale so mi noge, na splošno sem se počutila slabo, fizično in psihično, nisem si bila privlačna. Samo čakala sem, da končno prideš, saj sem te čakala vse svoje življenje. Ob tvojem rojstvu sem dojela, da je moje poslanstvo biti tvoja mama. Na tvoj prihod sem se pripravljala relativno malo. Nisem prebirala nasvetov na spletu, pogovor na forumu ali kaj drugega, ker sem verjela (in prosila), da bo porod potekal gladko, brez zapletov. Glede na to, da so ženske v naši družini vse rodile relativno hitro in brez zapletov (jaz sem se rodila doma), sem verjela, da bo tudi moj porod tak (oh, kako sem se motila!). Sem te pa celo nosečnost božala, se pogovarjala s tabo, ti pela, ti govorila o tvoji (žal pokojni) stari mami, ki se te je bolj kot vse želela spoznati preden umre, vendar ni imela priložnosti. Mami, kako te pogrešam! Tvoji nasveti mi manjkajo, še bolj pa tvoje varno naročje.Čutim, da bdiš nad nami...Nisem te mogla dočakati.

 

Ginekologinja mi je na zadnjem pregledu, 19.7. svetovala naj hodim v klanec, da si pospešim porod. Tako sem v nedeljo, 21.7. komaj prehodila razdaljo od doma do spodnjega ovinka in nazaj. Bila sem utrujena in pripravljena na porod. Zdelo se mi je, da si tudi ti pripravljen, saj si z vso težo pritiskal navzdol. Tisti dan sta me obiskali Anja in Dina in slednja mi je rekla, da še nekaj časa ne bom rodila, ker imam tako visoko trebuh – kasneje se je izkazalo, da si bil le tako velik. Jaz pa sem čutila, da ne bo več dolgo, pa se bova srečala.

 

Zvečer istega dne sem se ulegla v posteljo, ampak od vznemirjenja nisem mogla zaspati. Brala sem knjigo babice Ine May Gaskin, Modrost rojevanja in se spraševala, kako bi bilo roditi doma. Med nosečnostjo sem večkrat razmišljala o tem, saj imam prijateljico Lore, ki je oba otroka rodila doma. Po eni strani sem si želela intime, bližine z atijem in sproščenega vzdušja, po drugi pa sem se bala, kaj bi bilo, če bi prišlo do zapletov in kako bi ati reagiral v tem primeru. Zdelo se mi je najbolje, da prvega otroka rodim v porodnišnici.

 

Približno ob pol polnoči, ko sem hotela na stranišče, sem začutila, da se je nekaj izlilo iz mene. Šla sem na stranišče in na perilu zagledala nekakšno sluz. Kot prvorodka sem se spraševala, če je to čep, mi je odteklo malo vode, kaj je to? Nato sem se spomnila, da sem nekje zasledila, da je porodna voda topla in da takoj veš, če je to to. Zato se nisem zmenila za videno. Vrnila sem se v posteljo, da bi zaspala, misleč, da ko bodo popadki, se bom že zbudila. Seveda nisem mogla zaspati, od pričakovanja, nestrpnosti. Atija ni bilo z mano, ker je bil s prijatelji na pijači, še vedno pa nisva živela skupaj. Kmalu so se začele rahle bolečine v spodnjem delu trebuha, hrbet me je bolel že par dni. Bila sem vse bolj živčna in odločila sem se, da pokličem na porodni oddelek. Oglasila se je babica in povedala sem ji, kaj se dogaja. Naročila mi je, naj se kar pridem pokazat, da lahko ostanem na oddelku, če bo lažen alarm. Poklicala sem atija, da pride pome. Medtem, ko sem ga čakala, sem šla pod tuš, da bom urejena. Približno ob pol 2h zjutraj sva se odpravila od doma. Med vožnjo v porodnišnico sem čutila rahla zbadanja, ki so postajala vedno močnejša. Tik pred prihodom v bolnišnico sem ob vsakem 'špiku' morala vstati iz sedeža, tako me je bolelo. Atiju sem rekla, da mislim, da so to popadki. Prišla sva v porodnišnico, kjer so naju lepo sprejeli in pospremili do porodnega oddelka. Tam so me priklopili na ctg, da bi videli tvoj utrip in v kakšni fazi so popadki. Medtem naju je babica spraševala o tem, kje živiva, kako se boš pisal in o drugih podatkih. Med popadki sem si mislila: »Zakaj je to potrebno početi sedaj? Ne morem misliti, j.... se mi za to birokracijo«. Nato me je odpeljala v sobo za pregled, kjer je ugotovila, da sem odprta 4 cm. Poklicala je porodničarja, da preveri še on in odloči o sprejemu v porodnišnico. Tu pa se je začela ena izmed najbolj groznih izkušenj mojega življenja...

 

Medtem ko me pregled babice ni bolel, bila sem sproščena, me je pregled porodničarja (ki sem ga videla prvič in je v porodnišnici samo dežural za vikend) bolel, kot da bi nekdo vame porinil kos železa, zakrvavela sem. Komaj sem zadržala solze in samo čakala, da se pregled konča. Ugotovil je, da sem res odprta 4 cm, da so mehurji zreli in da grem lahko na oddelek, ker ni moč napovedati, kdaj bo porod napredoval. Atija je poslal domov (zakaj nisem vztrajala, da ostane pri meni?). Babica me je pospremila na oddelek in mi naročila naj med popadki zaspim, da bom potrebovala moč za porod. Kakšen zaspim?!?! Popadke sem imela na pol minute, nisem mogla ležati, niti hoditi, niti stati. Premetavala sem se po postelji, vstala, naslanjala na stol in se trudila spočiti. Poslala sem sms Lore, da sem v porodnišnici, ker sem vedela, da je zaskrbljena glede mojega poroda – vedno mi je govorila, kako pogumna sem, da bom rodila v porodnišnici. 

 

Čas se mi je vlekel, bolečina je bila vedno hujša. Vedno sem menila, da imam visok prag bolečine, ampak te bolečine ni moč opisati, zato tudi ne bom poizkušala. Vedno sem bila proti epiduralni anasteziji, ker sem se bala posledic, vakuumskega poroda, poroda s kleščami, poškodbe otroka,

vendar sem jo v tem trenutku zahtevala, ker nisem zdržala bolečine. Babica mi je rekla, da naj se malo pomirim in če jo bom čez eno uro še želela, da jo lahko dobim takrat. Ker sem vztrajala, sva šli v sobo za pregled. Pregledala me je in ugotovila, da sem že čisto odprta, 10 cm, vendar mi voda še ni odtekla. Rekla mi je, da je za epiduralno anastezijo prepozno, ker moram v porodno. Poklicala sem atija, ki je ravno zaspal, da naj pride nazaj, da bom rodila. Ves utrujen je odvrnil, da pride takoj, da bo z mano, ko prideš.

 

Ko je prišel, sva šla v porodno sobo, ki je bila takrat začasna, ker so jih prenavljali, tako da sva se znašla v sobi na oddelku, ki je bila ločena na dva dela samo z zavesami. Lahko sem izbrala del, ki se mi je zdel 'bolj intimen'. Spomnim se, da mi je bilo neznansko vroče, zato sem prosila, če lahko slečem bolnišnično haljo. Predrli so mi mehur - na mojo željo, ker sem želela, da se porod hitro začne, ker me je tako bolelo. Le zakaj te nisem poslušala in pustila, da gre po naravni poti? Ob predrtju mehurja so se začeli še bolj boleči popadki. Ampak sem si rekla, bom že zdržala, samo da prideš. Sprva sem ležala na hrbtu in potiskala, porod pa ni napredoval, ker sem imela svoje popadke prekratke. Babica mi je vstavila sistem za infuzijo in poklicala porodničarja, ki je odločil (brez moje privolitve), naj mi dajo umetne popadke, da bodo intenzivnejši. Babica mi je dozirala umetni oksitocin, ki je povzročil še večjo bolečino in podaljšal popadke. Moje gibanje je bilo zaradi infuzije omejeno, kljub temu sem poizkusila menjati položaje, da bi mi bilo čim bolj udobno (če temu lahko tako rečeš?). Ker sem imela pritrjen tudi trak za ctg, me je babica nenehno opozarjala naj zamenjam položaj, ker večkrat ni bilo moč zaznati utripa tvojega srca. Bolečina je bila neizmerna in spomnim se, da sem zahtevala protibolečinska sredstva, pa mi je babica govorila, da nima smisla, ker naj na tej stopnji ne bi več učinkovala in da se bo moj porod kmalu končal (to je bilo 3 ure pred koncem). Sicer sem dvomila, ampak sprejela to dejstvo, boš vsaj prišel po naravni poti. Bila sem izčrpana, ker se porod kljub potiskanju ni nadaljeval, spomnim se, da sem atiju rekla: »Joj, kako boli, ne morem več, naj se neha!« Pa nisem bila še niti na polovici... Vse telo sem imela zakrčeno, nisem se mogla sprostiti. Večkrat sem se spomnila na Lore, ki mi je v nosečnosti govorila, da če bom čutila, da imam trdo čeljust, naj jo sprostim, da se bodo s tem sprostile tudi druge mišice v telesu – bolj kot sem se skušala sprostiti, bolj sem bila zakrčena. Mislila sem samo na to, kako me boli in zakaj me o ničemer ne obveščajo oziroma ne vprašajo, česa si jaz želim.Porodničar je ponovno prišel, da bi videl, če prav potiskam. Babica je prijela presredek in mi naročila naj potisnem, ker je očitno razlog v nenapredovanju v tem, da ne znam potiskati. Ko sem med popadkom potisnila, so ugotovili, da temu ni tako, vendar se kljub temu nisi spuščal v porodni kanal, ampak si se z vsakim koncem popadka vrnil v prvotni položaj (to sem izvedela kasneje). Nihče mi ni povedal, da je prišlo do zastoja. Ker je bila na drugi strani še ena porodnica, sta porodničar in babica šla k njej, ati je bil na stranišču, ostala sem sama. Imela sem občutek, da moram pritisniti, vendar nisem upala, ker sem se bala, da bom rodila sama in da te bom pri tem poškodovala. Kje je kdo? Zakaj sem sama? Ko sta se končno vrnila, je ginekolog prosil babici naj mi med popadkom pritisneta na trebuh in te potisneta proti porodnemu kanalu. Med nekaj naslednjimi popadki in mojim potiskom sta to res storili, vendar je bila bolečina tako močna, da sem odrinila njiju, ne pritisnila navzdol. Porodničar me je vprašal, če so mi na zadnjem pregledu kaj rekli, če je otrok velik in sem povedala, da ja, vendar je s pregledom kartoteke določil, da temu ni tako, da pretiravam. Mi je pa še rekel, naj se pri naslednjem porodu ne zredim toliko in porod bo normalno potekal. Kakšen občutek krivde! Jaz sem odgovorna za tvoje trpljenje! Nato je prišel k meni, da zamenja babici. Ob naslednjem popadku je z vso težo in s komolci pritisnil na trebuh, to je ponovil pri nekaj popadkih. Bolečina je bila gromozanska! Sovražim te! Popadkov sploh nisem čutila, ker je bila ta bolečina neopisno večja! Spomnim se atija, ki me je objemal čez ramo in mi v uho šepetal: »Zdrži, zmoreš, kmalu bo konec!« Mislim, da sem se mu prvič v življenju res zasmilila! Moj trebuh je bil rdeč in moder od pritiskov, ti pa še vedno nisi prišel. V tem trenutku sem pomislila: »O moj bog, kako te mora to boleti! Še rodil se nisi, pa te že ne morem zaščititi pred bolečino!« V tem trenutku se je porodničar obrnil k babici in slišala sem to grozno besedo, ki sem se je tako bala: 'vakuum'. Kaj? Ne! Kaj? Vse brez mojega soglasja, vse brez razlage! Kakšna boleča izkušnja, po drugi strani pa tako izventelesna. Bolečina je bila tako močna, izčrpanost tako huda, da sem vse dojemala v polzavesti, komaj sem odpirala oči. Porodničar je atija poslal ven, da ne bi gledal tega

iztrga iz mojega telesa. Ker je bila tvoja glava obrnjena proti mojemu stegnu, jaz pa nisem imela več moči, so nate namestili vakuumsko ponvico, porodničar pa mi je rekel, da si me že raztrgal, vendar je potrebna še dodatna epiziotomija (prerez presredka). Počakali smo na naslednji popadek, ko sem morala močno pritisniti, porodničar je segel vame in te prijel za rame ter močno potegnil z vakuumom in z roko, v kateri si bil ti. S potiskom si 'zletel' iz mene, da sem mislila, da te je odneslo na tla. Deček je! Težek 4400 g, velik 54 cm, glava kar 37 cm! Porod se je končal ob 8:22, po 4 urah iztisa!

 

Bil si vijoličen, nisi dihal (kasneje smo ugotovili, da imaš tudi poškodovano ramo, saj nisi dvigal desne roke, potreboval si tudi fizioterapijo – bi se temu dalo izogniti?). Porodničar je naročil babici naj prereže popkovino, čeprav je ta še utripala. Zakaj? Babica te je odnesla, da ti očisti dihalne poti, jaz pa sem spraševala, zakaj ne jokaš. Ko si zajokal, sem se malo sprostila. Ker sem po porodu zaradi raztrgane žile močno krvavela in sem mogla poroditi še posteljico, me je babica vprašala, če te ta čas pusti pri njej ali da atiju. Zakaj ne meni?! Poleg vsega sem sedaj zamudila še prvi kontakt s tabo, koža na kožo. Oh kakšna bolečina in trpljenje! Naročila sem naj te dajo atiju, če že ne smeš biti z mano. Ati je vstopil in zagledal ogromno mlako krvi na tleh in se zgrozil, mene pa ni videl, ker sem bila še vedno za zaveso. Zopet sem se mu zasmilila. Vzel te je v naročje in se pogovarjal s tabo. Čeprav vaju nisem videla, sem v njegovem glasu slišala ljubezen in ponos, ker je dobil sina.

 

Medtem sem porodila posteljico, nakar so sledili šivi. Imela sem občutek, da sem dobila injekcijo za omrtvičenje, vendar je porodničar začel takoj šivati, zato me je bolelo, kot da me nekdo trga. Ječala sem od bolečine, babica pa mi ni verjela, da me boli in s porodničarjem sta mi govorila naj ne pretiravam, da nisem edina (?!?!). Počutila sem se popolnoma razvrednoteno, nevredno, poraženo. Jaz, tako močna ženska, v tem trenutku pa tako nemočna! Ko so vaju z atijem končno spustili k meni, te je ati položil na moje prsi in me poljubil. Oba sva zajokala. Rekla sem mu: »Samo da je konec, samo da ga imava!« Še nekaj časa po porodu sem zaradi tega imela slabo vest, saj je bila moja prva misel: »Samo da je konec!« Preklinjala sem, ker so mi odvzeli tako čudovito izkušnjo, kot bi porod moral biti. Nato sem še slišala porodničarja, da je babici rekel, da je bila teža otroka podcenjena (mu nisem povedala, da so mi na zadnjem pregledu povedali, da bo tako?). 

 

Nisem želela več misliti na to, osredotočila sem se nate, na atija, na družino. Tako hvaležna sem bila, da je bil ati z mano med porodom. Sama ne bi zdržala! Privila sem te k sebi, ti pa si se prisesal name in začel dojiti. Hvala vesolju! Nekaj ur smo še skupaj preživeli v 'porodni sobi', nato pa so naju premestili na oddelek. Bila sem tako utrujena! Izgubila sem veliko krvi, tako da nisem mogla sama s postelje, niti dvigniti kozarca, da bi pila. Ati je obvestil družino in prijatelje, da sem rodila, nato pa šel praznovat in počivat (je bil bolj utrujen od mami), jaz sem želela samo samoto in tebe. Prejokala sem cel dan, premlevala potek poroda, zakaj se nisem zavzela zate, zakaj se nisem uprla? Krivda, sram, nemoč, jeza, razočaranje, bolečina, utrujenost, zmeda... vse to se je porajalo v meni, solze pa so kar tekle. Kako je prišlo do tega? Zakaj je bilo najino srečanje tako travmatično? Nisem še našla odgovorov, sem si pa obljubila, da ne bo nikoli več nihče drug odločal o mojem telesu, tebi pa, da se ti bom celo življenje poizkušala oddolžiti, ker te nisem zaščitila. Porodno izkušnjo bom sčasoma prebolela, saj sem dobila največje darilo, ki sem ga sploh lahko: postala sem tvoja mama!

mamice za mamice

Pokličite nas:
Nina 051/344 478
Maja 041/414-465

 

Pišite nam:

info@mamicezamamice.com

dogodki@mamicezamamice.com

© 2015 mamice za mamice

Naš naslov: 

Združenje mam MAMICE ZA MAMICE
Brezje 59
4243 Brezje

 

TRR za donacije in članarine: SI56 2900 0005 1556 230

Vsak vaš prispevek nam veliko pomeni!                                                                Pogoji uporabe