Prišla in odšla
Moja hčerkica Mai se je 3. marca rodila mrtva. Nihče te na to ne pripravi. Nihče ni pripravljen. V zamegljenem trenutku, med birokratskimi postopki, odločitvami in spomini, ti nekdo ponudi tabletke za prekinitev izločanja mleka. Potem ti nekdo reče, da lahko počakaš. V tem trenutku telo, telo matere, še nekaj dni producira mleko.
Odločila sem se, da počakam. Ne obžalujem. Nežno in postopoma sem se poslovila. Vsaka ženska bi morala svobodno izbirati in odločati o sebi.
Strokovnjaki morajo informirati. Ne soditi. Po carskem rezu in smrti otroka sem zaradi šoka in fizične bolečine dobila neverjetno moč, ki me je držala pokonci. Sama sem lizala svoje rane. Prsi sem imela polne mleka, napete in tople. Bila sem kot razbesnjena žival, ki išče in pričakuje svojega mladiča. Zaradi carskega reza sem jemala zdravila proti vnetju in verjetno zaradi tega nisem čutila bolečine, samo nelagodje. Nisem čutila potrebe, da si črpam mleko, niti, da si hladim ali dajem obkladke iz listov zelja. Pustila sem, da je mleko teklo, pustila sem, da je zmočilo mojega otroka, pustila sem, da se je izgubljalo. Pustila sem telesu, da je žalovalo, da je mleko odteklo. In z njim tudi vsa moč.
Žival se je končno zavedla, da se njen otrok ne bo več vrnil. Žival s praznim trebuhom in z mrtvimi prsmi. Telo matere, ki je ustvarilo, nudilo zavetje, bilo polno življenja in hranila, se je počasi spreminjalo v tišino, pomikajoč proti pokopališču.
