Porodna zgodba Lore - Rojstvo polno blagoslova
Po domnevah moje ginekologinje naj bi se rodil 27. maja, po mojih izračunih pa 10. junija. Ko mi je zagotovila, da pred 42 tednom ne bo vztrajala pri sprožitvi poroda, sem se pomirila in sprejela njena predvidevanja. Nisem hotela iti na noben pregled pred 12 tednom. Kasneje sem izvedela, da je v 7, 8 in 9 tednu možnost pri izračunu skoraj nična, lahko se pa zgodi v 12 tednu. Jaz sem se požvižgala na vse in preskočila že prvi pregled (v Sloveniji je vsak mesec). Že na začetku sem se dogovorila, da bom šla samo na preglede, ki so obvezni.
Nosečnost je bila polna strahov. Ampak kar ni dobro šlo prej, je šlo potem. Počutila sem se tako krivo, ker nisem občutila tolikšnega navdušenja, sreče in fantazije kot v prvi nosečnosti. Skrbelo me je, da bo to vplivalo, ne toliko na fizičen, ampak bolj na tvoj psihičen razvoj. "Kako naj preprečim, da moje skrbi ne bi vplivale nate? " Ker se nisem mogla znebiti skrbi, sem imela čedalje večjo slabo vest, ki me je težila več kot pol nosečnosti. Povprašala sem Evo (svojo ginekologinjo), ki mi je odgovorila: "Saj že veš, vse bo normalno na fizičnem nivoju, medtem, ko na psihičnem...."Videti je bilo, da hočeš zbujati pozornost. Čutila sem te že zelo kmalu, v 15 tednu. Veliko si se premikal. Moj trebuh je bil kot valovanje morja. Nisi premaknil samo nogico ali rokico, ampak si se naenkrat zavrtel cel. Ko te vidim zdaj, kako si poskočen, vse razumem.
V tej nosečnosti sem delala kup stvari: hodila sva na tečaj predporodnega petja (Hvala, Pauli!), na jogo, z atijem sva bila na dveh delavnicah pri douli, kako si pomagati pri porodu. Čeprav ni bilo še čisto gotovo, sva planirala, da bi on bil doula. Na koncu je bil še več kot to. Dejstvo je, da je po konizaciji večja možnost za prezgodnji porod. Jernej se je rodil v 39 tednu, zato sem bila prepričana, da boš tudi ti kmalu tu. Mislila sem, da boš v mojem objemu že sredi maja. Rojen še v znamenju bika? Kakšna obsedenost, vse hočemo kontrolirati! Kdaj se bomo naučili, da tega ne moremo. Spet sem naredila enako napako. Nisem dala času časa.
Vse življenje se učimo. Po izračunih moje ginekologinje je prišel 39 teden, torej 39 teden in štiri dni, skoraj 40 teden. Uff, kakšen pritisk! Pričakovala sem te že od 38 tedna. Ta nestrpnost me je ubijala. Bila sem v hudem stresu. V tej nosečnosti sem se počutila slabo, bilo je veliko grenkobe, utrujenosti ter bolečin v križu. Želela sem si, da se konča. Želela sem te že videti. Vedela sem, da se bodo vse moje težave končale takoj, ko tem bom zagledala, se te dotaknila in te čutila. Vedela pa sem, da je vse samo v moji glavi. Potrebovala sem te ob sebi, čutiti kako najini srci skupaj utripati. Ampak nič, imela sem samo še več težav. Zaradi želje, da bi se nosečnost že končala in nespoštovanja časa, ki ga potrebuješ, sem se počutila samo še bolj krivo. Na koncu bom pa še pogrešala trebuh! Cel kup nasprotij, ki so me pahnile še v večji stres in težave. Bila sem v 40 tednu, torej po mojih izračunih v 38. Ljubi bog!! Če je tako in če se rodiš v 40 tednu, plus nekaj dni, bo to za mojo ginekologinjo in babico že 42 teden in nekaj dni. Pa bo splaval porod doma po vodi! Ne morem verjeti!! Zakaj tolikšna odstopanja v datumih. Babica mi je obljubila, da lahko počakamo nekaj dni, če bo ultrazvok do 42 tedna v redu. Svetovala mi je nekaj "zdravil iz babičine lekarne" za sprožitev poroda: cimetov čaj, hoja, seks, ricinusovo olje... Če ne bo šlo, bom morala sprejeti, da grem v bolnišnico.Vse se zgodi razlogom, iz vsake izkušnje se lahko kaj naučimo. Zadnji teden sem se zelo povezala s tabo. Pogovarjala sem se s tabo, vizualizirala, pela ter dihala vsako jutro. Kot, da bi bilo vse moje življenje odvisno samo od tega. In pomagalo je. V četrtek, predzadnji dan, preden si se rodil, me je poklicala Lupe. Hvala ti, draga moja! Spomnila se je čudovitega poroda, ni pa se spomnila, da bi se ji dogajalo kaj podobnega kot meni.
Življenje je polno presenečenj, ravno, ko misliš nekoga poklicati, ki te bo poslušal in razumel, ugotoviš, da se je tudi tej osebi dogajalo nekaj podobnega. Lupe sem v mislih poslala sporočilo in na to pozabila. Kot moja sorodna duša mi je povrnila tisočkrat. Preveč sem se obremenjevala s temi k******** datumi. Bil je pogovor, ki sem ga potrebovala, poln povezanosti, empatije in varnosti. Njeno sporočilo je bilo: "Ko se boš sprostila (in pospravila hišo..ha, ha), se bo porod začel."Nadaljevala sem s terapijami povezovanja. Potem je prišla sobota. Prijateljica Zala je imela predstavo. Ves teden sem razmišljala ali bom lahko šla. Ali bom na predstavi s teboj v naročju ali še v trebuhu. Bomo videli. Vse smo uredili tako, da bi lahko šla. Poklicali smo Babi, da bi ta večer pazila Jerneja. Babi je že imela Filipa, zato je šel Jernej že popoldne k Mateji, da sta se skupaj igrala. Midva z atijem sva potem lahko šla na sprehod in uživala v intimnosti, ki sva se je želela že več dni. Ves teden je močno deževalo, zato nisem mogla toliko hoditi kot bi si želela. V soboto pa se je naredil krasen sončen dan. Mami moja, končno! Po kosilu je Jernej zaspal. Papi in jaz sva šla počivat na kavč v dnevno sobo.
"Oh, kaj se dogaja? Imam krče? Je mogoče? Kaj pa, če bo danes? Ali se porodi ne začnejo ponoči? Vsaj v večini primerov," sem razmišljala. Poklicala sem babico Uršulo in ji povedala kaj se dogaja. Povedala mi je, da so to lahko lažni popadki. Je pa pravi čas, da popijem cimetov čaj in grem na dolg sprehod. Dan je bil kot nalašč za kaj takega! O izkušnjah ob porodu sem veliko brala in poslušala, vedno z občudovanjem in čudenjem. Razmišljala sem, če bi se mi kaj zgodilo ali bi bila sposobna postaviti stvari na svoje mesto ali bi izgubila živce in se v obupu zvijala
po kotih (kar se tudi lahko zgodi). Začela sem čistiti kopalnico za goste. Čez tri dni pride mama, pa je še nisem počistila. Potem sem se stuširala
in se uredila, da bom lepa. Za vsak slučaj. Zbudila sem Jerneja in povedala atiju, da si se mogoče le odločil priti. Rekla sem: "Daj, poslikaj me še s trebuhom!"Ravno takrat so bili na kmetiji stari starši, ki so prišli na vrt. Medtem, ko sem se pripravljala, se je ati dogovoril z njimi, da vzamejo Jerneja. Nato sva midva končno odšla na tako pričakovan in željen sprehod na toplo in bleščeče sonce. "Cimeta mi je zmanjkalo, morava ga kupiti. Mhm, a mi kupiš še sladoled?"Medtem, ko je Papi izpolnjeval moje male želje, sem čakala v avtu. Kako fino se je pustiti razvajati. Poklicala sem Saro in ji predlagala, da lahko pobereva njeno mamo in gre z nama na predstavo. "Boljše, da ne, bo šla drugič z Mitjem," mi je odgovorila. Ati se je vrnil: "Vse imava, greva na Šobec." "Jaaa. Kako dober sladoled!!" mu odgovorim.
Tega dela se spomnim bolj zamegljeno. Spomnim se sonca na koži, ki me je grelo in objema moje velike ljubezni. Po dolgem obdobju dežja in hude zime (sneg je obležal do aprila), je bilo to pravo darilo. Kakšno srečo imam! Res sem lahko srečna! Verjetno pa bo tega kmalu konec, sem pomislila, nisem pa nič rekla. Tako je bilo lepo in popolno. Hodila sva skupaj po soncu, nisem hotela, da bi kaj ali kdo zmotilo to idilo. To bom vedno ohranila v spominu, v srcu, globoko v meni. Porod poln spoštovanja, povezana s tem kar sem: mama žival, pripravljena in željna spoznati svojega mladiča, darila za vse življenje. "Joj, lulat moram! Kam naj grem?" "Kaj? Pojdi za tisti grm!" "Pomagaj mi, da se skrijem!" Čepela sem v blatu, s popadki, med ljudmi in brez banje. Premalo spektakularno, po drugi strani pa čisto podobno tvoji mami. Lahko bi rodila kar tam. Mislim, da bi bila sposobna roditi kar tam, v čepe. Popadki so postali nekoliko močnejši. Spomnim se, da me je ati močno stisnil za roko, ampak to ni bilo nič v primerjavi z bolečino, ki me je preplavila. Morala sem se prijeti za vodnjak. Še dobro, da je bil kamnit, ker bi ga drugače zdrobila. Zdaj sem vedela, da to niso lažni popadki. Začelo se je, nič več neumnosti. Še vedno nisem nič rekla, tudi ati ni rekel nič, čeprav je vedel, da gre zares. Verjetno me ni hotel spraviti v slabo voljo. "Že ve kaj dela," si je mislil. Še vedno sem si želel iti na predstavo. Hudiča, toliko časa sem jo čakala. Jernejev porod je trajal tako dolgo, pa šele v zadnjih urah je bilo bolj intenzivno. Nisem hotela oditi domov čakat in se mučit. Počutila sem se odlično in želela sem si ostati zunaj. Na poti proti avtu sem poklicala Uršulo. "Mislim, da to niso lažni popadki, ni pa še hudo," sem ji rekla. "Prav, se bom pripravila. Obvesti me, ko bo kakšna sprememba, da odrinem. Ne pozabi, da je to drugi porod. Lahko se zgodi zelo hitro." Iz Avstrije je tri ure vožnje. Pri prvem porodu sem se bala, da ne bo prišla pravočasno, zdaj pa sem imela občutek, da nima kaj delati tukaj, da sva zadosti sama, skupaj v ljubezni in miru. To je bilo moje mišljenje, ubogi ati!!
"Kaj zdaj? Greva na predstavo!" Ati: "Misliš? Prav, če si to želiš." "Ja, ja, nočem domov." Pri semaforju v Radovljici me je zagrabil močan popadek, ki ga nisem mogla prenesti v tišini. Ker sva bila namenjena v gledališče in ne v gostilno, se mu rekla: "Mogoče pa ni ravno primerno, da greva, nočem tam delati predstave.""Prav. A si lačna?" me je vprašal ati. "Majčkeno." Pomislila sem na prejšnji porod, ko sem pojedla le žličko medu. Boljše, da kaj pojem, da bom zdržala. "Greva v Leščana!" Ko sva se peljala mimo Linharta, so nas videli Mateja, Alenka in dedi, ki so mislili, da sanjajo. Poklicala me je Mateja. "Ne greva na predstavo. Povej Zali in Sari, da se opravičujeva, ker ne moreva priti zaradi višje sile." Ravno, ko sva parkirala, sem dobila nov, veliko močnejši popadek. "Taka ne morem sedeti v gostilni, dajva, naročiva za domov."Poklicala sem Mayabati, da je prišel trenutek. Ko sem jo zaslišala, sem začela jokati. Toliko emocij in doživetij. Že prihajaš. "Ne jokaj, vse bo v redu," mi je rekla. "Saj jokam od veselja." V tem trenutku se je na vratih gostilne prikazal ati. "Je že, greva večerjat." "Prav. Poklicati bo treba babico." "Uršula, ali si že na poti?" "Ja, sem že na cesti, sem šla na pot takoj, ko sva nazadnje govorili." Babica je enkrat dobro rekla: "Vse, ki hočete roditi doma ste "nore" in na pol čarovnice." Takšen je bil strokoven pristop do njenih "pacientk". Prišla sva domov. Nobene želje nisem imela biti v hiši. Sonce je še vedno sijalo, čeprav ne več tako visoko in močno. Zunaj sem se počutila tako dobro in svobodno. "Greva nabrat rože za tempelj." V tem letu je vse zraslo bolj pozno, tudi rože na vrtu, zato še ni bilo nobene. Lahko bi nabrala divje, ampak se mi je zdelo prenaporno iti še na travnik. Natrgala sem kar fuksije, ki smo jih imeli v cvetličnih lončkih na oknih. Še dobro, da se nisem spravila na rože, ki sem jih videla na sosedovih oknih! Najprej nad postavitvijo templjev nisem bila navdušena, potem sva pa vseeno pripravila dva. Za zasluženo dobrodošlico tebi in podporo pri porodu. Enega sva pripravila na mizici v kopalnici, drugega v sobi. Okrasila sva jih z dišečimi belimi svečami iz knjigarne Gandal, katerih vonj me je napolnil z mirom v duši. Ati mi je pomagal, medtem ko je iskal papir s seznamom stvari, ki jih mora narediti pri porodu (čisto po njegovo). Našel je navodila kako mamici nuditi čustveno podporo. "Tu nič ne piše, kaj moram pripraviti." "Ta ni pravi, poglej drugega." Polivinil za na posteljo, napolniti banjo s toplo vodo, pripraviti blazine, zatemniti prostor...
Nato se je pojavil s pladnjem z večerjo. "Greva jest. Kateri zrezek je boljši, moj ali tvoj? A si deliva?" "Uf, uf, odmakni mizo, potrebujem prostor! Uf, ta popadek je pa močan! Ne morem več jesti! Daj že stran to mizo!!" Ati je bil ravno v kopalnici, kjer je pripravljal še zadnje stvari, ko me je znova udarilo. Nisem vedela kako naj nov popadek prebrodim. "Kje si? Kje si? Pridi! Pusti že to banjo!" Ležala sem na tleh, skupaj z mojim moškim, ki me je držal za roke s solzami v očeh. "Ne puščaj me več same, ne hodi proč!" Popadki so postajali vse močnejši. "Uff, kako ta hrana smrdi! Stran jo daj! Še vedno jo voham, odnesi jo iz sobe!!" Bila sva že v sobi, pa se na postelji nisem počutila udobno in spet sva bila, sicer ne vem kako, v dnevni sobi. Ne vem točno, kdaj je to bilo. Pred ali po večerji? Nimam pojma. Spomnim se samo tvojega atija, ki je kar naprej nekaj delal. Dnevna soba je bila, tako kot soba, lepo osvetljena, zavese so bile zagrnjene, čutila sem neskončen mir. Bila sva sama. "Uff, kako to boli. Zdaj razumem, zakaj kakšna zaprosi za carski rez." To je edina izjava, ki se je spomnim. Čisto brez smisla, verjetno mi je ravno zato ostala v spominu. Med popadki mi je prijal hlad, zato sem klečala na tleh, z rokami pa sem se opirala na kavč. Noge sem imela mrzle, medtem, ko so bile roke vroče. Čez ledvice sem bila pokrita z odejo, med popadki pa sem zvijala kot kača. Ati mi je pomagal, da nisem padla. Ko se je popadek končal, sem se ulegla na kavč. Vmes sem pojedla še malo juhe. "Kakšna sreča, pri tem porodu med popadki lahko celo počivam, " sem pomislila. Ko sem dobila popadek, sem vizualizirala odpiranje mojega telesa in tvoj prihod. Bilo je kot na jogi, s koleni na tleh sem telo usločila nazaj in se zvijala kot kača. Z eno roko sem se prijela za trebuh, drugo sem imela iztegnjeno. Zapela sem: "Om Namaha Shivaya, Om Namaha Shivaya, Om Namaha Shivaya", in bolečina je izginila. Če ne bi doživela na lastni koži, na lastni maternici, ne bi verjela. Kakšna intenzivnost, koncentracija in globina. Mogoče je to razlog, da je mantra tako učinkovita. Kar naprej sem jo ponavljala. Fizično sva bila prisotna samo ati in jaz. V duhu pa so bili z mano še Babaji, stara mama Carito (moja vodnica) in Mayabati (za trenutek se mi je zazdelo, da jo vidim ob sebi). Vsi so me podpirali, ne da bi motili. Njihova subtilna prisotnost je napolnjevala sobo in moje srce z ljubeznijo ter zaupanjem. Kakšna čarobnost, kako smo lahko srečni! Ko bi se vsi otroci lahko rodili tako. Naša darilca Univerzuma. Ali je lahko še kaj lepšega? Bila je najgloblja duhovna izkušnja, ki sem jo doživela v življenju. Najlepša hvala za to čarobnost, za tvoje darilo, še preden si prišel (bolje rečeno, za darilo, medtem, ko si prihajal). Rojstvo Jerneja ja bilo v celoti povezano z materjo Zemljo, z močjo volkulje, ki jo nosimo v sebi. Tvoje rojstvo pa je bilo povezano z božanskim. Oba tako sveta, oba kot eno. Eden brez drugega se ne bi mogla zgoditi. Lahko se samo zahvalim za vse to. Hvala!
Vse je bilo tako mirno, da Branko, ki je bil v dnevni sobi v spodnjem nadstropju, niti ni dojel, da imamo porod. Vmes sem začutila potrebo, da preverim kako gre spodaj. S konicami prstov sem se dotaknila tvoje glavice. "Čudovito! Ampak, ali je to že blizu ali še daleč?" Sem in tja sem zaslišala: "Ta je trajal 45 sekund." Pomislila sem: "Uboga moja doula", naročila sem ji, da meri popadke, da bom lahko vedela kdaj poklicati babico, pa še vedno ni ugotovila, da je že na poti in ni treba več šteti." Poleg tega me niti ni več zanimalo koliko časa traja, ampak nekaj sem morala reči: "Toliko? Imam občutek, da je bilo samo par sekund." "So na vsake 2 minuti. "Papi, ali ne razumeš, da se porodnice ne
obremenjuje s številkami. Nehaj šteti!!" Ubožec, super se je izkazal, ampak kričanje ga je spravilo iz tira. Bil je super nervozen, ampak treba je priznati, da je kljub temu vse skupaj dobro prenašal (kot vedno). "Mami, nočem, da se jeziš, povej mi kaj naj z Jernejem? Ali naj pokličem Babi, da ga pripelje?" Vedno sem si želela, da bi bil tvoj bratec zraven pri tvojem rojstvu. Nikoli se nisem spraševala ali bi smel biti ali ne. Vedno sem
mislila, da bi to bilo dobro za vajino, našo, družinsko vez. Ampak v tem trenutku si tako kot babice, tudi njega nisem predstavljala zraven. Ker je šlo vse tako hitro, nisem niti utegnila nič reči. Očitno je bilo, da je trenutek stvar samo nas treh in nobenega drugega. Zdaj vem, da bi se ustrašil in da je veliko boljše, da ni bil zraven. Vse se zgodi z razlogom, kajneda?
Pri zadnjem ali predzadnjem popadku pri odpiranju mi je počil mehur. Vsa voda je stekla po kavču. Vse je bilo namočeno. "Sranje, pa ravno sem ga oprala. Čez tri dni pa pride še moja mama." Neverjetno kakšne stvari so mi šle po glavi (so pa ocvirki, ki še malo zabelijo zgodbo). Ko sem šla spet na tla, sem videla, da je tudi moja odeja čisto mokra. "Joj, kaj naj zdaj? Prosim prinesi mi otroško!" "Ne najdem je!" "Kako to, da je najdeš!!!! A, v Vigu je, potem pa nič. Grem se stuširat." Ati je bil na koncu z živci. Pri prvem porodu se je takoj, ko mi je počil mehur, Jernej rodil. Zdaj pa še ni bilo babice, zato je bil revež kar precej prestrašen. "Mami, a pokličeva babico in jo vprašava kje je in kaj narediti?" Vsa čast atiju. Nič, popolnoma nič ne bi bilo mogoče brez njega. On je naš junak. Brez njegove podpore, prisotnosti in mirnosti, predvsem pa brez njegovega zaupanja in ljubezni, ne bi bilo nič. Je in vedno bo naše darilo. Hvala, Papi! Po tuširanju sem se počutila čudovito. Nisem imela popadkov in pomislila sem: "Imam popoln porod, šolski primer, s počitkom med posameznimi fazami; ali pa je mogoče, da je voda vse skupaj zaustavila?" Ati je še vedno poskušal po telefonu dobiti babico. Zavpila sem: "Pusti že telefon in se skoncentriraj na moje ledvice. Pa daj mi že ta k***** telefon, bom jaz poklicala!!!" Končno jo je dobil. Nisem točno vedela kaj sta govorila. Rekla sem mu naj jo vpraša, če grem lahko v banjo. Stanje pod tušem me je utrudilo, zato sem si želela ležanja v banji. "Kaj ti je rekla?" "Lahko, poroda bo lahko konec v 15 do 20 minutah. Blizu je, ravno je prečkala mejo." "Super, pripravi jo, prosim!"
V banji sem lahko nekaj minut uživala in počivala. Uff, zdaj se pa spet začenja. " Ahhhh!!!!" Sem že v položaju. V sebi sem začutila neverjetno silo Zemlje. Kako je to intenzivno!!! Ni besed s katerimi bi to lahko opisala! "Še eden!!" Uff, je že minilo, še dobro! Martinho, blizu si, zelo blizu. "Aaaahhhh!" Glavica je že zunaj! Je že zunaj!!
Kako, nobenega občutka nisem imela! Je že konec? Glavica je bila že zunaj, pod vodo, telešček pa še ne. "Kje je popkovina? Kje je? Ali jo ima zavito okoli vratu? Mislim, da jo imam. Kaj, če se utopi?" Še vedno nisem čutila potrebe po pritiskanju. Začelo me je skrbeti. Čeprav ni bilo popadka sem začela pritiskati in takrat si prišel ven cel. Popkovino si imel zavito pod ramo, verjetno sem jo tam tudi zatipala. Oba sva te ujela. Pravzaprav tvoj ati pravi, da te je on, jaz pa mislim, da sem te jaz. Verjetno sva bila takrat oba tako iz sebe, da niti nisva opazila kaj dela drugi. "Ohhh, moj otroček, moje darilo Univerzuma, tukaj si! Tako hitro! Najlepša hvala za tako hiter, lahek in intenziven porod." Rodil si se ob 21.46, ob 17.30 pa sva se komaj odpravljala na sprehod. Čudovito, kaj lahko doživiš v nekaj urah. Kakšno veselje. Vse kar se je zgodilo je darilo.
Obstaja samo en porod, ki je lahko še lepši...Orgazmični porod. Kaj bi dala, da bi ga doživela! Nisi zajokal, tudi premikal se nisi (jaz sem bila blažena od hormonov, ki so me preplavili). Ležal si na mojih prsih, ves prekrit z vermiksom (verjetno je, da sem imela prav glede datumov, nikoli ne bomo vedeli), čisto na miru. Prvič si jokal, ko si bil star 20 dni. Babica je bila pri nas 3 tedne in te ni slišala jokati. Ati in dedi sta bila zaskrbljena zaradi tega. "Pismo, to je zato, ker nič ne potrebuje! Zakaj bi jokal?" Ne spomnim se, kdaj si se prisesal na prsi, komaj sem se zavedala. Vse je bilo tako hitro. "Oh, kaj je pa to? Posteljica!! Ali je že zunaj?" Pojavila se je kot vodni mehur. "Brž, vzemi vedro in jo daj noter. Zdaj pa izprazni banjo."
Zazvonil je telefon. "Gloria je, oglasi se." "Ravnokar je rodila, te bo poklicala nazaj." Gloria in teta Caro sta bili skupaj. Niti voda še ni odtekla iz banje, ko sta že klicali. Kasneje smo izvedeli, kaj sta se pogovarjali. Caro je rekla: "A že?" Gloria: "Sem vedela takoj, ko sem zaslišala Anžetov vznemirjen glas.""Kje je Jernej? Samo on še manjka. Pokliči Babi! Naj ga pripelje!" Ker v banji nisem imela več opore vode, me je začel boleti križ. Ati nama je pomagal, da sva šla ven in na posteljo. Ti, jaz in vedro s posteljico (vse je na fotografiji).
Čez par minut so naenkrat prišli tvoji slovenski stari starši, bratec, da te spozna in babica. Revica se je izgubila, ker GPS ni pokazal naše hiše. Uršula je prišla, ko je bilo potrebno. Da preveri, če je vse v redu. O Bog, kako sem srečna, da je vse šlo tako kot sem sanjala. Nisem se še dobro zavedala, da je vse res. Vso nosečnost sem si želela, da bi bilo tako intimno. Ko so me vprašali, kako bi si želela, če hočem doulo, sem odgovorila: "Hmm, pravzaprav ne. Ne vem kako bo, ko bo napočil čas. Po eni strani si želim vse okoli sebe, po drugi bi pa rajši videla, da ne bi bilo nikogar. Ne želim si niti babice." In tako se je zgodilo. Bilo je tako, kot je moralo biti. Da je prišla samo toliko, da naju je pregledala, če sva v redu. Ko me je pregledovala, sem kričala od bolečine. Zdelo se mi je kot da me reže z britvico. Ravno v tem trenutku se je na vogalu postelje pojavil Jernej. Hudo mi je zaradi tega. Gledal naju se s prestrašenimi očmi in potem začel jokati. Prihitela ja Babi in ga odpeljala. Hvala bogu, da ni bil zraven pri porodu. Bila sem majčkeno raztrgana. Verjetno se je zgodilo takrat, ko sem pritiskala brez popadka. Na istem mestu kot prvič. "Namazala te bom s kremo, da ti omrtviči tkivo, potem te bom zašila." Dala mi je nekaj časa, da sem se psihično pripravila. Pojedla sem paracetamol proti olečinam. Zaradi bolečin sem tudi bruhala, kar se mi še ni zgodilo. Ko je bilo vsega konec, je bilo kot, da se ne bi nič zgodilo. Šalili smo se in klepetali, pospravljali in urejali. Če bi bila noseča, bi lahko že spet rodila.
"Posteljica je perfektna. Poglej kako je lepa! In Martinho tudi. Težek je 3.790 g in velik 52 cm." Po treh dneh je meril že 54 cm. "Vse je v redu, če boš kaj potrebovala me pokliči. Da se bova še kaj pohecali." Vse se je poravnalo. Nisem imela najboljše nosečnosti, sem imela pa čudovit porod.
Moje sanje so postale resničnost. Vsa vesoljna ljubezen se je združila za nas v tem čudovitem trenutku. Večno bom to nosila v sebi, globoko v mojem srcu, skupaj s "Prihodom na svet" tvojega starejšega bratca.
Rada te imam!
Mami.
